ARBITRAŽNI SPORAZUM NE MORE BITI BOLJŠI, KOT JE!
- 29.05.2010
Na konec tedenski javni tribuni Socialnih demokratov v gasilskem domu v Gornji Radgoni, katero je ob sodelovanju župana občine Razkrižje Stanka Ivanušiča, vodil radgonski župan in poslanec SD Anton ...
Zunanji minister Samuel Žbogar gostoval v Gornji Radgoni
Na konec tedenski javni tribuni Socialnih demokratov v gasilskem domu v Gornji Radgoni, katero je ob sodelovanju župana občine Razkrižje Stanka Ivanušiča, vodil radgonski župan in poslanec SD Anton Kampuš, je gostoval minister za zunanje zadeve Samuel Žbogar. Sam je na dobro obiskani javni tribuni posebej poudaril, da arbitražni sporazum s Hrvaško „ne more biti boljši, kot je“ in dodal. „To je dober sporazum in ni razloga, da dvomimo vanj. Edini strah, ki je upravičen, je strah pred negotovim stanjem“. Po besedah ministra Žbogarja ljudje referenduma 6. junija ne bi smeli razumeti kot prelaganja odgovornosti na njihova ramena. „Razumite ga kot željo, da nam volivci dajo podporo, da gremo naprej. Odgovornost bo ostala na nas, na državnem zboru, na tistih, ki bodo Slovenijo zagovarjali na sodišču“.
Žbogar je tudi dejal, da se Slovenija arbitraže ne sme bati, saj ima pozitivne izkušnje s takšnim reševanjem sporov še iz časa svojega osamosvajanja, hkrati pa ima tudi dobre argumente. „S tem sporazumom, ki vrača stanje na dan 25. junij 1991, odpravljamo vse napake zadnjih dvajsetih let“, je pojasnil Žbogar, ki je dodal, da je v sporazumu določen stik z odprtim morjem, sodišču pa nalaga odločanje po mednarodnem pravu in petih načelih, ki so vsi v interesu Slovenije. Relevantne okoliščine so, da je to edini stik Slovenije z odprtim morjem, da je Slovenija v preteklosti izgubila del ozemlja v prid Hrvaške in da je to za državo življenjskega pomena. Po ministrovih besedah je to najverjetneje tudi zadnja možnost za takšno rešitev. Ko bo Hrvaška enkrat stopila v Evropsko unijo, ne bo več pripravljena pristati na takšne pogoje, kakršni so v tem sporazumu. „Preveliko tveganje je to spustiti iz rok“, je menil Žbogar.
Župan Razkrižja Stanko Ivanušič, katerega občina leži na meji s Hrvaško, je izpostavil konkretne primere nerešenih vprašanj in „neživljenjskega“ poteka meje s svojega območja ter izrazil upanje, da se negotovosti razrešijo v prid lokalnega prebivalstva. Obenem je izrazil razočaranje, da se je slovenska politika razklala in da se je tako razklalo tudi slovensko volilno telo. „Morali bi stopiti skupaj in narediti vse, da bo referendum uspel. Žal mi je, da ne zmoremo napraviti tega koraka“, je dejal Ivanušič, župan Gornje Radgone in poslanec DZ Anton Kampuš pa je izpostavil prednost čezmejnega sodelovanja in urejenih medsosedskih odnosov, kar se odraža tudi v gospodarstvu. „S sosedi je treba imeti dobre odnose“, je med drugim dejal Kampuš.
Minister Žbogar je tudi na nekoliko provokativnih vprašanj nasprotnikov sporazuma, odgovoril umirjeno in kot je dejal argumentirano. Zanj je arbitražni sporazum še kako živ je Žbogar ponovno zavrnil namigovanja, da je Arbitražni sporazum prevara in da je posledično ničen. Nasprotno, vsi neformalni pogovori in pogajanja so potekali ves čas odkrito in v dobri veri, sprva v okviru posredovanja Evropske komisije v okviru Rehnovega procesa, nato dvostransko, vendar ob prisotnosti predsedstva Svetu Evropske unije in komisarja za širitev. Namigovanja, da je arbitražni sporazum mrtev, so zasnovana na nepoznavanju mednarodnega prava ali pa na namernem zavajanju. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu iz leta 1969 namreč v 2. razdelku 5. dela (Ničnost, prenehanje in ustavitev uporabe poglavja govori o ničnosti pogodb). V 46. do 53. členu določa upravičene in neupravičene razloge za uveljavljanje ničnosti mednarodne pogodbe. Kot upravičene razloge našteva zmoto, goljufijo, podkupovanje predstavnika države, prisiljenje predstavnika države, prisiljenje države z grožnjami ali s silo, nasprotje z jus cogens normo. 49. člen Dunajske konvencije opredeljuje, da se na goljufijo lahko sklicuje država, ki jo je k sklenitvi pogodbe napeljala kakšna druga država, ki se je udeležila pogajanj, s preslepitvijo, se lahko sklicuje na goljufijo, zaradi katere je privolitev, da jo veže pogodba, nična. Slovenija in Hrvaška sta se o Arbitražnem sporazumu pogajali v dobri veri, ni nobenih skritih dogovorov, torej ni nobene goljufije. Obe strani se namreč strinjata, da se mejni spor rešuje na podlagi sklenjenega Arbitražnega sporazuma.
Zato v zunanjem ministrstvu zagotavljajo, da izjave SDS-a nimajo nobene podlage, ne dejanske ne pravne, in so izključno namenjene širjenju negotovosti med državljani tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Žbogar je tudi dejal, da se Slovenija arbitraže ne sme bati, saj ima pozitivne izkušnje s takšnim reševanjem sporov še iz časa svojega osamosvajanja, hkrati pa ima tudi dobre argumente. „S tem sporazumom, ki vrača stanje na dan 25. junij 1991, odpravljamo vse napake zadnjih dvajsetih let“, je pojasnil Žbogar, ki je dodal, da je v sporazumu določen stik z odprtim morjem, sodišču pa nalaga odločanje po mednarodnem pravu in petih načelih, ki so vsi v interesu Slovenije. Relevantne okoliščine so, da je to edini stik Slovenije z odprtim morjem, da je Slovenija v preteklosti izgubila del ozemlja v prid Hrvaške in da je to za državo življenjskega pomena. Po ministrovih besedah je to najverjetneje tudi zadnja možnost za takšno rešitev. Ko bo Hrvaška enkrat stopila v Evropsko unijo, ne bo več pripravljena pristati na takšne pogoje, kakršni so v tem sporazumu. „Preveliko tveganje je to spustiti iz rok“, je menil Žbogar.
Župan Razkrižja Stanko Ivanušič, katerega občina leži na meji s Hrvaško, je izpostavil konkretne primere nerešenih vprašanj in „neživljenjskega“ poteka meje s svojega območja ter izrazil upanje, da se negotovosti razrešijo v prid lokalnega prebivalstva. Obenem je izrazil razočaranje, da se je slovenska politika razklala in da se je tako razklalo tudi slovensko volilno telo. „Morali bi stopiti skupaj in narediti vse, da bo referendum uspel. Žal mi je, da ne zmoremo napraviti tega koraka“, je dejal Ivanušič, župan Gornje Radgone in poslanec DZ Anton Kampuš pa je izpostavil prednost čezmejnega sodelovanja in urejenih medsosedskih odnosov, kar se odraža tudi v gospodarstvu. „S sosedi je treba imeti dobre odnose“, je med drugim dejal Kampuš.
Minister Žbogar je tudi na nekoliko provokativnih vprašanj nasprotnikov sporazuma, odgovoril umirjeno in kot je dejal argumentirano. Zanj je arbitražni sporazum še kako živ je Žbogar ponovno zavrnil namigovanja, da je Arbitražni sporazum prevara in da je posledično ničen. Nasprotno, vsi neformalni pogovori in pogajanja so potekali ves čas odkrito in v dobri veri, sprva v okviru posredovanja Evropske komisije v okviru Rehnovega procesa, nato dvostransko, vendar ob prisotnosti predsedstva Svetu Evropske unije in komisarja za širitev. Namigovanja, da je arbitražni sporazum mrtev, so zasnovana na nepoznavanju mednarodnega prava ali pa na namernem zavajanju. Dunajska konvencija o pogodbenem pravu iz leta 1969 namreč v 2. razdelku 5. dela (Ničnost, prenehanje in ustavitev uporabe poglavja govori o ničnosti pogodb). V 46. do 53. členu določa upravičene in neupravičene razloge za uveljavljanje ničnosti mednarodne pogodbe. Kot upravičene razloge našteva zmoto, goljufijo, podkupovanje predstavnika države, prisiljenje predstavnika države, prisiljenje države z grožnjami ali s silo, nasprotje z jus cogens normo. 49. člen Dunajske konvencije opredeljuje, da se na goljufijo lahko sklicuje država, ki jo je k sklenitvi pogodbe napeljala kakšna druga država, ki se je udeležila pogajanj, s preslepitvijo, se lahko sklicuje na goljufijo, zaradi katere je privolitev, da jo veže pogodba, nična. Slovenija in Hrvaška sta se o Arbitražnem sporazumu pogajali v dobri veri, ni nobenih skritih dogovorov, torej ni nobene goljufije. Obe strani se namreč strinjata, da se mejni spor rešuje na podlagi sklenjenega Arbitražnega sporazuma.
Zato v zunanjem ministrstvu zagotavljajo, da izjave SDS-a nimajo nobene podlage, ne dejanske ne pravne, in so izključno namenjene širjenju negotovosti med državljani tako v Sloveniji kot na Hrvaškem.
Zadnje novice
