Ribiči, naravovarstveniki in praktično vsi Pomurci so upravičeno ogorčeni nad človeško malomarnostjo in naklepno onesnaževanje reke .
Dokler naravovarstveniki in nekateri drugi že nekaj časa skušajo z argumenti dokazati, da bi predvidena gradnja najmanj šestih hidroelektrarn, lahko zelo negativno vplivalo na floro, favno in sploh območje ob reki Muri, pa se nenehno vrstijo takšna in drugačna početja, ki postopoma, a vztrajno uničujejo to pomursko in srednjeevropsko lepotico. Prepogosto se namreč zgodi, da ribiči in drugi ljubitelji narave ter sprehajalci po njenem obrežju, naletijo na huda onesnaženja reke Mure. Kot so poročali z Regijskega centra za obveščanje Murska Sobota, so zadnje tovrstno onesnaženje obravnavali na „Valentinov“ četrtek (14.2.). „Ob 13. uri je prišlo do onesnaženja reke Mure pri Gornji Radgoni, in sicer z odpadnimi vodami (madež bele barve z usedlinami) v dolžini cca 200 metrov. Pooblaščena organizacija VGP Drava Ptuj je vzorčila onesnaženo vodo za analizo. VGP Drava Ptuj spremlja onesnaženost ter bo po potrebni predlagal izvedbo ustreznih ukrepov“, so zapisali z RECO Murska Sobota, na kraju vnovičnega onesnaženja pa se je zbralo tudi veliko policistov, ustrezni inšpektorji ipd., tako da lahko pričakujemo, kako bodo končno odkrili onesnaževalca in ga ustrezno kaznovali. Žal pa to ni edino onesnaženje, saj je tokrat z belimi snovmi, včasih so to modre, zelene ipd...
Tako, čeprav je po osamosvojitvi Slovenije poniknilo veliko industrijskih gigantov, ki so bili glavni onesnaževalci reke, pa tudi danes, poleg intenzivnega kmetijstva, med vodilne onesnaževalce spada ravno industrija. Da je temu tako se je torej znova potrdilo v Gornji Radgoni, ko so domači ribiči žalostno ugotovili, kako iz izpusta v bližini nekdanje Komunale in blokovskega naselja na Tratah, v Muro izteka velika količina neznane bele in nato „mlečne“ tekočine, čeprav v Gornji Radgoni ni mlekarne. Tako je kmalu tudi lepotica Mura »pomodrela« od človeške nesramnosti. Hitro zatem je modro in najverjetneje zastrupljeno postalo tudi vse življe v reki, z ribami na čelu. Šele čez nekaj časa, ko bo v sosednji Avstriji nekoliko nekoliko več deževalo, in ko bo priteklo nekoliko več vode, bo ta uspela nekoliko odplakniti vso to »modro in belo umazanijo neznanega izvira«. Žal pa nobena, niti najbolj čista voda, kot poudarjajo ogorčeni ribiči radgonske temeljne enote, ne more »oprati nesramnosti posameznikov, ki živijo tod okrog nas«.
Ribiči in drugi naravovarstveniki sedaj upajo, da bo vsaj zadnje (če že predhodna niso pomagala) onesnaženje reke pri Gornji Radgoni, ponovno spodbudilo lokalne oblastnike, da bodo pohiteli tudi z gradnjo že desetletja načrtovane čistilne naprave. Mesto Gornja Radgona je namreč gotovo eno redkih v državi, kjer še sedaj nimajo ustrezne čistilne naprave. Do njene izgradnje pa bi lahko pričakovali, da bodo ustrezne službe, predvsem lokalno komunalno podjetje ter inšpekcijske službe, pa tudi policija, vsaj poskusile preprečiti namerno malomarnost in celo nesramnost nekaterih posameznikov, ki menda z različnimi koncasijami in drugimi pogodbenimi deli, blazno služijo in hkrati uničujejo reko in vse kar je v (in ob) njej. Žal ni samo sedanji »osumljenec« tisti, ki nenehno napada na reko, ki je dolga leta pomenila vir življenja tudi za tukajšnje ljudi, temveč jih je veliko več.
In ker nihče izmed odgovornih (tokrat so sicer bili nekoliko bolj odločni) ne stori ničesar, da bi se preprečilo nadaljnje onesnaževanje reke Mure, lahko ribiči in drugi ljubitelji reke in narave sploh, samo nemo opazujejo kaj se dogaja. Sedaj so odgovorni vzeli vzorce onesnažene vode, katere so (bodo) analizirali. Ta naj bi zanesljivo ugotovila, kdo je onesnaževalec (menda je javna tajna, da gre za eno izmed podjetij nastalih v središču mesta iz katerega v Muro tudi pelje kritični izpust na sliki), toda ribiči pravijo, da bodo najverjetneje ovadili »le neznanega storilca«, in potem naj bi organi pregona končno »zašili« nesramneža, kajti tokratni izpust večje količine nevarnih odpadkov, naj ne bi bil prvi, temveč naj bi se to ponavljalo vsaj enkrat mesečno.
Sicer pa Mura je reka, katere tok je ustvaril skozi zgodovino številne pripovedke in legende. Še tri leta po prvi svetovni vojni je ves promet preko Mure potekal z brodovi. Nekoč je bilo na reki 94 plavajočih mlinov, danes pa si lahko ogledamo le še obnovljeni Babičev plavajoči mlin pri Veržeju ter podobnega v obmejnem Murecku in Ižakovcih. O neukročenosti Mure pričajo njene številne mrtvice in vlažni logi, pisani vodno-rastlinski spomin na čase, ko je reka prestavila svojo strugo, ostali pa so njeni stranski rokavi in mrtvice. Danes so to najbolj skrivnostni in pestri predeli ob reki. Murski logi so razčlenjeni v rastlinske združbe, ki jih drugod v Sloveniji ne najdemo. Spodnji del reke Mure velja za enega najlepše ohranjenih povodij v Evropi z bogato ohranjeno naravno dediščino. Ljudje ta redka naravna bogastva čedalje bolj ogrožamo, zato je dozorelo spoznanje, da lahko zavarujemo okolje ob naši skupni reki Muri le z uresničitvijo skupnih projektov sosednjih držav. Dolgoročni namen projekta je varovanje območja v obmejni regiji (avstrijski, slovenski, madžarski in hrvaški).
Po prepričanju naravovarstvenikov, bomo to lahko uresničili s pomočjo prekmejnih skupnih projektov, namenjenih osveščanju lokalnih prebivalcev in dolgoročnemu razvoju, ne pa z uničevanjem iz domačih logov. S primerno vključitvijo prebivalstva, nevladnih organizacij in lokalnih in državnih organov oblasti, bo končni rezultat skupno zavarovano krajinsko območje ob Muri. Na obeh straneh meje bodo izvedli projekt z vsebinami, ki se bodo dopolnjevale.