Občina Sv. Jurij ob Ščavnici se bo oddolžila svojemu velikemu rojaku in častnemu občanu Območje današnje občne Sveti Jurij ob Ščavnici je daljni ali bližnji preteklosti dalo veliko število velikih ljudi. In med slednje gotovo sodi tudi dr. Vekoslav Grmič, nekdanji slovenski rimskokatoliški duhovnik, škof, teolog in mislec. Dr. Grmič je bil rojen 4. junija 1923 v Dragotincih pri Svetem Juriju ob Ščavnici, umrl pa je 21. marca 2005, star 82 let. In kot se spodobi se bodo občani Svetega Jurija ob Ščavnici svojemu velikemu rojaku in častnemu občanu oddolžili z odkritjem doprsnega spomenika. Omenjeni svečani dogodek bo v nedeljo, 22. junija, ko bo v središču Svetega Jurija ob Ščavnici, poleg pozdrava domačega župana Antona Slana, slavnostni govornik predsednik države, dr. Danilo Türk, ki bo tudi odkril omenjeni spomenik, človeku ki ga je vedno bolela krivica. Sam je med drugim bil še posebej razočaran, da je prva lokalna oblast v občini Sveti Jurij, tamkajšnji osnovni šoli odvzela ime „12 talcev“. In čeprav so mu obljubili ime šole vrniti od tega še danes ni nič.
Dr. Vekoslav Grmič je sicer 29. junija 1950 prejel duhovniško posvečenje in je naslednje leto po diplomi postal kaplan na Vranskem, od leta 1953 pa župnik na Vranskem v škofiji Maribor, leta 1960 pa še prodekan braslovške dekanije. Dušni pastir na Vranskem je ostal do leta 1968. Vmes, leta 1961 je doktoriral s temo Teološke vsebine strahu v eksistencializmu. Na Teološki fakulteti v Ljubljani je 1962 prevzel predavanja iz dogmatične teologije. Docent je postal leta 1964, izredni profesor leta 1967 in redni profesor leta 1972 na mariborskem oddelku ljubljanske teološke fakultete. Natanko 27. februarja 1968 ga je papež Pavel VI. s papeško bulo imenoval za mariborskega pomožnega škofa in naslovnega škofa Uchittanskega; škofovsko posvečenje pa je prejel 21. aprila istega leta. Med leti 1978 in 1980 je kot kapitularni vikar vodil vodil mariborsko škofijo. „Rdeči škof“, kot so nekateri imenovali dr. Vekoslava Grmiča je 6. novembra 1980 prenehal s službo pomožnega škofa in ostal naslovni škof ter profesor na Teološki fakulteti. Čeprav mu je vedno „za človeka šlo“, redno bil opozicija cerkveni hierarhiji, in zato nikoli ni postal mariborski škof ordinarij. V pomožnega škofa je sicer bil posvečen v času škofa Maksimiljana Držečnika. Po drugem vatikanskem koncilu. Po smrti škofa Držečnika je kot škofijski upravitelj, dokler ni bil imenovan novi škof, začasno vodil škofijo. Pred imenovanjem dr. Franca Krambergerja za mariborskega škofa se je odpovedal službi kapitularnega vikarja ter ravnateljski službi v bogoslovju. Ob imenovanju škofa Krambergerja za ordinarija 1980. pa še službi mariborskega pomožnega škofa. Ni ga bilo med člani Slovenske škofovske konference, ko je ta v začetku devetdesetih dobila samostojnost... Njegova bibliografija obsega več kot 1200 bibliografskih enot, med njimi je 22 samostojnih knjig.