V četrtek, 21. februarja, smo bili od predsednice Krajevnega odbora Lutverci- Plitvica Eveline Petrovič povabljeni, da se udeležimo obiska ob praznovanju 80 letnice njihovega vaščana Franca Fridaua. Ob predsednici so se srečanja s slavljencem udeležili še župan občine Apače Franc Pižmoht, sekretarka območnega združenja Rdečega križa Gornja Radgona Katja Makovec in aktivna člana KORK-a Lutverci-Plitvica Franc Šibarat in Majda Kotnik. Po izrečenih voščilih in izročenih darilih, sta Marija in Franc vse udeležence povabila k bogato obloženi mizi, za katero sta poskrbeli gospodinja Marija in njena svakinja Ana iz Maribora. Ob takó obloženi mizi, je župan Franc Pižmoht, dejal, da lahko pri njih ostali kar nekaj dni. In bi tudi lahko, saj je bilo vzdušje nadvse veselo. Obiska je bil nadvse vesel tudi slavljenec. Kot nam je dejal, je kar ganjen, ko ga je obiskalo toliko članov delegacije, posebno zato, ker ni domačin, saj sta se z ženo v kraj za vedno priselila šele ob upokojitvi 1989. leta. Ni treba posebej poudarjati, da je ob obloženi mizi in žlahtni kapljici bilo veliko povedanega. Nam pa je bila zaupana naloga, da sproti beležimo.
Da bi izvedeli čim več zanimivosti iz njegovega življenja, smo ga obiskali pol ure pred prihodom omenjene delegacije. Zgovoren in bistrega duha, nam je nizal podatke iz svojega življenja. Rodil se je staršema Mariji in Leopoldu Fridau, 21. februarja 1933. leta v Zbigovcih. Ob njem so se še rodili Vinko, Janez in Ivanka. Osnovno šolo je obiskoval v Gornji Radgoni, po kateri se je šel učit za mizarja. O tem nam je povedal: »Moja želja je bila, da bi bil avtomehanik in šofer. Ker je bil oče mizar, me je na silo poslal za vajenca v tedanjo Okrajno mizarstvo Črncih pri Apačah. Na delo iz Zbigovec sem prihajal peš. Najhuje je bilo pozimi, zlasti, ko je zapadel debel sneg. Zdržal sem in prišel do poklica. Do poklica pa ne bi prišel, če se ne bi udeležil tedaj za vajence obveznih delavnih akcij. V brigado sem bil vpoklican dvakrat. Prvič sem bil poslan v brigado na progi Šamac-Sarajevo. Tam sem bil le en dan, kajti ugotovili so, da sem prešibek za delo in so me poslali domov. Toda po letu dni sem bil ponovno poslan na delovno akcijo in to na izgradnjo avtoceste Zagreb-Beograd. Iz dokumenta, ki ga hranim, je razvidno, da sem prišel v brigado 23. septembra, iz nje pa bil odpuščen 10. novembra 1949. leta. Za brigado, je med 15 vajenci, 7 udeležencev izbral direktor Franc Žabota. Brigadirji vajenci, smo se priključili Prekmurski brigadi, ki je štela 80 udeležencev. Naše delovišče je bilo med Spačvo in Vinkovci na Hrvaškem. Ob odhodu iz Radgone so nam obljubljali, da nas bo ob prihodu domov pričakala godba, a nas nihče iz okraja ni pričakal. Mene je pričakala moja mama, ki se je prestrašila, kako izčrpan sem prišel iz brigade. Obljubljali so nam tudi, da se bo štela udeležba v brigadi v vajensko dobo. Pa tudi te obljube niso držali, kajti za toliko dni kolikor smo bili v brigadi so nam podaljšali vajensko dobo.«
Še veliko zanimivega iz obdobja delovnih brigad je povedal. Nas pa je zanimala njegova zaposlitev in družinsko življenje. Kot pomočnik je še naprej delal, tam kjer se je izučil. »Delo v podjetju je bilo naporno. Že kot vajenci smo bili maltretirani, saj je bila vojaška disciplina. Kot pomočnika so me silili v partijo, da bi imel boljši položaj. Nisem se vdal. V tem času sem si z Marijo, rojeno Irgolič, ki je bila doma v Rodmošcih, ustvaril družino, kateri sta se nama rodila sinova Branko in Milan, ki sta si ustvarila družini in naju obdarila s petimi vnuki. Imela sva velike težave s pridobitvijo stanovanja. Kar 6 krat sva se selila z družino. Nekoč sem dal prošnjo za stanovanje v bloku, pa mi je tajnica, ki je bila v podjetje poslana od UDB-e, rekla, če grem v partijo bom dobil ključe od stanovanja. Ker sem rekel da ne grem, ker izhajam iz verne družine, je pred mano raztrgala prošnjo in s stanovanjem ni bilo nič. Vsega mi je bilo dovolj, zato sem se leta 1966 odpravil na delo v Nemčijo. Delal sem v veliki mizarski delavnici v München. Ker sem obvladal vsa mizarska dela, znal sem tudi nemško, so me dodelili k izdelavi sobnega pohištva po posebnem naročilu in po meri. Bil sem dobro plačan, delo pa je dobila tudi žena. V tem podjetju sva z ženo delala vse do upokojitve 1989. leta. V času bivanja v Nemčiji sva si tukaj, v Lutvercih, kjer sedaj živiva, na parceli, ki nam jo je prodal Adam iz Radgone, zgradila dom, v katerem preživljava jesen življenja.« Naj omenilo še zanimivost. Oba, Marija in Franc, sta rojena na isti dan in isti mesec. Razlika je le v tem, da je žena rojena 1931. leta.
Naj še zapišemo, da je Franc, v soboto 23. februarja, pripravil posebno praznovanje svojega jubileja na TK Urška na Plitvici, kjer so se zbrali številni njegovi sorodniki in sosedje. Tam sta z ženo Marijo, ob glasbi Tibora Jaušovca, tudi zaplesala. Kot nam je povedal slavljenec, je srečanje pripravil zato, da se je lahko srečal s vsemi generacijami njegovih sorodnikov. Kot kaže naša skupna slika, jih ni bilo malo.