Obisk delegacije RK in podžupana jo je razveselil Naše popotovanje po Apaški dolini, ko skupaj s predsednico KORK Stogovci Milko Patekar in podžupanom občine Apače Francem Pižmohtom, tokrat se jima je pridružil še aktivist RK Milan Veinhandl, obiskujemo jubilante v občini Apače, se je tokrat ustavilo pri Kristini Recek v Grabah. Za tiste, ki ne vedo kje so Grabe, naj povemo, da je to vas, ki sodi v občino Apače in meji z občino Sv. Ana v Slovenskih Goricah. Vas ni v kaki grabi, kot pove ime, pač pa na hribovitem terenu, zato je obdana z zasajenimi vinogradi. Do Reckovih smo se peljali po asfaltni cesti od Stogovc proti Rožengruntu. Zanimivo je, da smo ob tem vozili po cesti, ki pelje po občini Apače in Sv. Ana.
Naše pisanje je namenjeno obisku Kristine, ki je, 11. junija, praznovala 80. rojstni dan. Obiska zgoraj omenjene delegacije je bila nadvse vesela. Po izročitvi čestitk in daril, so nas povabili za mizo, ki je bila bogato naložena z dobrotami. Tu je tekla beseda o njenem življenju. Kristina, ki se je leta 1953. poročila z Francem Reckom, kateri je rojen 1934. leta na Zg. Velki, se je rodila 1929. leta v Lokavcu, ki sodi v občino Sv. Ana. Vse od otroštva, OŠ je obiskovala v Stogovcih, se je posvečala delu na zemlji, ko pa se je poročila še gospodinjstvu in vzgoji otrok. Po poroki sta živela v najemniških stanovanjih. Leta 1974 sta si v Grabah, kjer živita, kupila staro hišo in 48 arov zemlje. Tu sta redila živino, po eno kravo, kako teličko, ter svinje. Da je vse to lahko redila, je morala pri kmetih najeti »ogune«. Na njih je sadila razne poljščine, odslužila pa jih je s tabrhi. Ker je bil zaposlen samo mož, ki je delal v Kmetijskem kombinatu Lenart, je hodila na dnino tudi za denar. Danes pri hiši ni več živine, saj živita od moževe in njene starostne pokojnine. Nista ostala brez dela, saj redita zajce in kokoši. Družbo jima delajo tudi mačke, ki delajo red med mišmi, kot se je pošalila Kristina.
Kristina je rodila tri otroke: Angelco, Stanka in Francija, ki so ju obdarili z 5 vnuki, eno vnukinjo in 6-timi pravnuki. Vesela sta, da si je sin Franci blizu njune hiše postavil dom in se tako ne počutita osamljena. Seveda ju obiskujeta tudi druga otroka z družinami. Ker živita najbliže, se največ srečuje z vnukoma Simono in Danielo, ter malo pravnukico Lauro, ki je njena velika »cartika«. Še veliko zanimivega smo izvedeli med pogovorom s Tinko, tako jo kličejo. Povedala je kako je kot mladenka bila prisilno poslana na enomesečno delo na Pohorje. Kako je bosa hodila v Apače, Gornjo Radgono in celo v Maribor. Spominja se časov, ko je hodila 500 m daleč po vodo v dolino. Kot pravi, ji gre danes dobro. Po njenem tudi drugim, če so delavni, nič ne manjka. Ob koncu pogovora je dejala, da se želi zahvaliti članom delegacije, ki so jo počastili z obiskom na njenem, od občinskega središča oddaljenem, domu.