V uvodu moramo razjasniti, kaj pomeni v naslovu omenjena beseda »žgajara«, ki jo uporabljajo v delu Slovenskih Goric. To je po slovensko kuhanje žganja v posebnih kotlih, rečejo jim žganjski kotli, v katerih destilirajo alkohol iz določenih brozg, ki vsebujejo alkohol. Največkrat brozgo za žganjejuko predstavljajo slive iz katerih pridelujejo najboljše žganje, ki ga imenujejo »slivovka«. Moramo omeniti, da se dá na tak način pridobivati žganje iz mnogih sadežev, ki v sebi vsebujejo določeno količino sladkorja. Sladkor se v alkohol spremeni, če so sadeži shranjeni v »zavečenih«, se pravi neprodušno zaprtih posodah. Žganje, ki ga pridobijo iz določenih sadežev pa imenujejo po njih. Tako žganju, ki ga pridobijo iz brinovih jagod poimenujejo »brinjevec«. Vsako žganje, tudi če ga pridobijo iz soka navrtane breze, ima svoj okus. Da je tako dokazujejo tudi ocenjevanja žganja, ki jih prirejajo razna društva.
V preteklosti so pri skoraj vsaki hiši kuhali žganje, čeprav niso imeli kotla za žganjekuho. Večdnevno, kuhanje so poimenovali »žgajara«. Tisti, ki niso imeli kotla, so si ga sposojali. Znano je, da so morali za 24 urno uporabo kotla odslužiti z enim dnevom dnine. Da bi kotel čim bolj izkoristili, so žganje kuhali noč in dan. Ob tem se je razvijalo tudi druženje. To opravilo je bilo najbolj namenjeno »dedom«, ki so ob tem »preizkušali«, »šnops«, kateri je v tankem curku tekel v steklenico, postavljeno pod iztočno cev iz »kape« kotla. Vsebnost alkohola v curku so ugotavljali tudi tako, da so na vročo »kapo«, iz kozarca vlili nekaj te vsebine in jo prižgali s prižgano »skalo«. Če se je pojavil moder plamen, je tekočina vsebovala alkohol, če ne pa je namesto žganja tekla le »destilirana« voda. Vsebnost alkohola so ugotavljali po intenzivnosti plamena. Vsebino z manj žganja, ki so ji rekli »prunt«, so zbirali v večje steklenice, in jo ponovno prekuhali, ali kot so rekli »prežgali«. Takemu žganju so rekli »prežíg«. Žganje, ki so ga skuhali so uporabljali kot zdravilo in okrepčilo. Še največ ga je šlo v prodajo. Tedaj so na podeželju delovali »handlari z žganjem«, ki so ga odkupovali in ga nosili v oddaljena mesta.
Omenili smo, da je bila žganjekuha tudi družabni dogodek. Ob tem so možje tudi zapeli in si pripovedovali šale. Igrali so tudi karte. Ste kdaj slišali za igro kart, ki se imenuje »šnops«? Skoraj zanesljivo lahko trdimo, da je igra dobila ime na osnovi igranja pri kuhanju »šnopsa«. Mi smo taki igro ob žganjekuhi doživeli ob predstavitvi Halužjakove »cimprane« hiše, ki jo je v izvirni obliki obnovil njen sedanji lastnik Slavko Lončarič. V njej je tudi pristna črna kuhinja, kjer je postavljen kotel za žganjekuho. Na njem sta izvajala žgajaro brata Slavka Lončariča, Maks in Anton, ob tem pa, kot kaže slika, tudi kartala »šnops«. To dejavnost smo na kratko opisali, da bi čisto ne bila pozabljena.