Te dni, ko je Maks Lončarič lep okrogel jubilej – 80. rojstni dan, so ga med drugimi obiskali tudi gasilski tovariši. Na njegovem domu v Negovi, natančneje v zaselku Negovska vas, kjer živi je prijaznega Maksa obiskala močna gasilka delegacija PGD Negova, kjer je tudi sam član že več kot 60 let, na čelu z aktualnim predsednikom Štefanom Puckom. Po opravljenih čestitkah in izročenem darilu, so obiskovalci in gostje zasedli bogato obloženo mizo, za kar sta poskrbeli hčerka Jožica in slavljenčeva žena Pepika. Potem, ko so ob napitnici »Kolko kapljic tolko let…«, nazdravili s penino, kot se za tak jubilej spodobi, je stekel prijazen pogovor s slavljencem. Ob tem so obujali tudi spomine na Maksovo prehojeno pot v gasilkah vrstah PGD Negova.

Slavljenec Maks je bil zelo vesel obiska gasilke delegacije. Ganjen je dejal, da je za njega to nekaka zahvala, za njegovo dolgoletno delovanje v gasilkah vrstah. Maks se je po sili razmer rodil v bolnišnici v Mariboru, čeprav so ženske na deželi takrat rodile doma. To pa zato, ker je dve leti prej ob porodu sina Slavka, ko je rodila doma, umrla prva žena Alojza Lončariča, očeta jubilanta Maksa Lončariča. Na novo poročeni oče ni želel več tvegati takih zapletov pri porodu, zato se je Maks rodil v bolnišnici. Izhaja iz družine kjer so se rodili sami fantje, najprej Slavko, nato Maks, Anton in Karl. Njihovo življenje je teklo na manjši kmetiji, kjer so redili živino, za delo na zemlji in prevoze pa so imeli tudi vole ali jünce. Nič ni čudnega, da se je Maks celo življenje posvetil kmetovanju. Po končani osnovni šoli je 5 let delal v Gozdnem gospodarstvu Negova, kjer mu je bil vodja znani negovski gozdar, takrat so rekli logar, Boris Žurman. Tedaj so drevje podirali le s sekiro in »zug« žago, saj še ni bilo »motork«. Nekoliko izboljšanja so drvarjem prinesle žage »amerikanke«, ki so bile sicer enake »cug« žagam, vendar bolj kvalitetne. Imele so tudi drugačen razpored zob.

Pozimi so gozdarji podirali, spomladi sadili drevje, poleti pa negovali nove nasade. Leta 1963 se je, s Pepiko Klobasa, poročil na njihovo »Rojkečovo«, kmetijo, kjer sta z ženo pozneje prevzela kakih 10 ha veliko posest. Kakor vse večje kmetije, je tudi njihova redila živino in prašiče. Pomemben prihodek je bila oddaja mleka. Tudi to kmetijo, je najbolj prizadela obvezna, tedaj so rekli prisilna oddaja, kmetijskih pridelkov, živine in prašičev. Na tej posesti danes kmetujeta hčerka Jožica in njen mož Bojan Šijanec. Tega sta Maks in Pepika najbolj vesela, da se je kmetija obdržala in da celo napreduje. V zakonu so se jima rodili otroci Branko, Jožica in Sonja, ki so si ustvarili družine in ju razveselili s šestimi vnuki in tremi pravnukinjami.

Omeniti tudi kaže, da se je Maks ob kmetovanju posvečal tudi tesarstvu. Kot tesar je delal pri tesarskemu mojstru Alojzu Zemljiču in pozneje pri Francu Bratuša. Tedaj so ročno tesali tramovje za ostrešja. Ko je bilo stesano, se nekaj časa sušilo, nato pa so pristopili k postavitvi. Razumljivo je, da so vsa dela opravljali ročno in z ročnim orodjem. S tesarjenjem je izboljševal gmotno položaj kmetije ter jo ob tem moderniziral. Prelomnica v kmetovanju je bila, ko je prišel k hiši prvi traktor in nekaj kmetijskih priključkov. Danes »tamladi« obdelujejo okoli 20 ha zemlje. Ker je bil Maks sin kolarja, je ob očetu pridobil veliko veselja in spretnosti za obdelavo lesa. Znal je mnogo kaj izdelati iz lesa. Razume se, da je sam izdeloval toporišča za motike sekire in druga kmečka orodja. Izdeloval je tudi dele kmečkih voz, kot so oje, lojtre za na voz in drugo. Naučil se je tudi izdelave košev iz »pintovca«, kar še za svojo dušo rad opravi tudi sedaj in si s tem krajša zimske dneve.

Kot rečeno je Maks gasilec praktično od leta 1948. Tedaj je bil njegov oče Alojz Lončarič ustanovni član PGD Negova. Posledično so vsi njegovi sinovi postali gasilci. Vsi razen Karleka, ki živi v Kanadi, so še sedaj gasilci, čeprav veterani. Kot pravi Maks mu je bilo delo pri gasilcih sprostitev, če pa je lahko komu pri tem pomagal pa tudi zadovoljstvo. Za svoje dolgoletno članstvo je prejel številna gasilska priznanja, pa tako tudi ob 60 letnici njegovega članstva. Kot še pove Maks, mu je sedaj kot upokojencu, v veliki družini, ki jo tvorita Maks in žena Pepika, ter družina hčerke Jožice, s katero so v skupnem gospodinjstvu, najlepše. Dela tisto kar zmore, nima pa nobene obveznosti. Rad se udeležuje gasilskih prireditev, kot član pa tudi prireditev in srečanj pri Društvu upokojencev Negova – Spodnji Ivanjci, kjer sta za ženo včlanjena. Sicer pa se je zaključno praznovanje Maksovega jubileja odvijalo v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih, kjer so njegov jubilej s svojim obiskom počastili njegovi najbližji, sorodniki in prijatelji, celo brat Karel iz Kanade.