Tako nam je povedala Cilika Kerndl, ki živi na Ješovnikovi, po domače so rekli Kohečovi, domačiji v Negovi, v zaselku Negovska vas, ko smo jo zmotili pri delu na vrtu. Jeklenega konjička samo ustavili smo zato, da bi jo kot nekdanjo sovaščanko pozdravili. Tako kot nekoč, smo jo pozdravili s pozdravom, »dober dén«, in ker smo jo našli pri delu, smo dodali »Bog daj srečo«. Njen odgovor je bil, tak kot smo ga dobivali pred 50 in več leti. »Bog daj«, je odgovorila, ob tem pa se radostna začudila, da smo jo obiskali. Vesela našega obiska, je odložila motiko, ter se posvetila nam. Sedla sva na klopco pred hišo in obujala spomine, ko sva se kot sovaščana srečevala na poti k nedeljski maši, na tabrehih in raznih veselih dogodkih na vasi. Ti pa so bili mladim, ki še niso poznali disko klubov, ličkanje, mletje jabolk za jabolčnik, trgatev in še kaj. To so bili dogodki, ko so se ljudje na vasi srečevali in zabavali. Prav o tem je največ tekla najina beseda.
Dotaknila pa sva se tudi njega življenja. Takoj nas je »posvarila«, naj ne pišemo preveč. Držali se bomo njenega nasveta, čeprav je že najin več kot uro trajajoči pogovor, dal snovi za pol knjige. Cilika, uradno ji je ime Cecilija, se je rodila 21. junija 1930 v Negovi. V družini so se rodile tri hčerke: Mimika, Nežika, ki je že pokojna, in Cecilija, to je naša sogovornica. Družina se je preživljala na manjši posesti, kjer so redili po nekaj glav živine. Osnovno šoli je obiskovala v Negovi. Pri tem nam je povedala: »Kot veste, danes otroci obiskujejo osnovno šolo 9 let. Za mene to ni nič novega, kajti tudi jaz sem jo obiskovala 9 let. To pa zato, ker sem jo 4 leta obiskovala v Stari Jugoslaviji, štiri v času okupacije in eno leto po vojni v Novi Jugoslaviji. Kljub devetim letom, šole pa nisem napredovala. Tedaj ni bilo nobene možnosti šolanja. Otroci smo morali delati na zemlji. Usoda pa je hotela, da sem bila jaz tista, ki sem po starših prevzela posest in sem tako vse življenje vezana na zemljo.« Ko sva omenjala delo na zemlji je dejala: »Veste delo na zemlji mi krepi zdravje. To mi daje moč za življenje. Ne morem si zamisliti, dneva brez bdela. Pri hiši je vedno kako delo. Veliko dela sem imela s spravilom drv za kurjavo. Sedaj pa se posvečam delu na vrtu. V preteklosti smo imeli živino in prašiče. Sedaj vsega tega nimam več. Vsako leto redim le po enega prašiča, da si naredimo koline, na katerih se zberemo sorodniki in je to za mene veliko doživetje. Da pa domačija ne bi bila tako pusta imam pri hiši kokoši, race, gosi in zajce. Namesto pasti za miši imam pri hiši muco, ki mi včasih prede mačjo melodijo. Ko smo imeli krave smo sami orali in vozili. Krave sem imela tako dresirane, da pri oranju sploh nisem potrebovala nikogar, ki bi jih vodil po brazdah. Veste, nam je bila živina na deželi, nekaka druščina. Z njimi smo živeli, z njimi smo se pogovarjali. Res je bilo delo naporno, toda teklo je sproščeno. Ne spominjam se, da bi kdo govoril o kakem stresu, kot slišim danes mlade. V trgovino smo hodili le po sol, sladkor, tega le malo, vžigalice ali kamenčke za »fercajg«, petrolej za luč, pa kake »gevurce«, rekli smo tudi »žmahala«, to so začimbe, ki smo jih potrebovali ob kolinah. Nove obleke pa smo skoraj vedno dobivali ob veliki noči. Z njimi smo ponosno šli k velikonočni maši. Ostala oblačila pa smo krpali. Tako je pač bilo. Danes je vse drugače. Sama imam polno omaro »cot«, tako rečemo oblačilom. In, to ne zakrpanih.«
Še veliko zanimivega nam je povedala. Dejala je, da je srečna, ker je zdrava, in kot je že omenila, srečna da lahko dela. Čeprav živi sama, mož jih je že davno umrl, ni nikoli sama. Skoraj vsakodnevno jo obišče sin Miran, ki si je ustvaril družino, ter vnuk Mitja in pravnuka Aljaž in Anže. Tudi ti obiski ji dajejo moči in volje do življenja. Še več, ko potrebuje pomoč, ji vedno pomagajo. Moramo povedati, da je Cilika zdravega razuma. Kot je povedala si razum krepi z branjem, rada pa rešuje tudi križanke. Njeno veselje so tudi rože, ki poleti krasijo zelenjavni vrt in okolico hiše. Kot smo videli, skozi okno že »kukajo« rože, ki bodo krasile njen dom, ko bo topleje. Moramo omeniti, da je vesela, da so na cesto mimo nje, ki vodi do pokopališča in Negove, položili asfalt. V preteklosti je z motiko v rokah skrbela za »prekapanje«, tako so rekli poševnim jarkom, ki so prestregli vodo ob nalivih, in jo usmerjali iz ceste, da ni drla po cestišču. To je delala v dobro vseh, ki so uporabljali cesto po »Vinišu«, kot se je imenoval ta strmi del ceste. Ko smo zapuščali njeno novo, smo v mislih obudili spomin na nekdanjo njihovo cimprano hišo in gospodarska poslopja, ki so bila krita s slamo. Pa vendar so v takih hišah ljudje živeli sproščeno življenje, čeprav je bilo trdo, trdo priti do vsakdanjega kruha, ki so ga ob vsakodnevni molitvi spominjali v skupni molitvi očenaša:
»Daj nam danes, naš vsakdanji kruh…«. In, ta kruh je dajala s pridnimi rokami obdelana zemlja, katero še danes z veseljem obdeluje Cilikina, od žuljev zdelana in od let utrujena, roka.