Očitno je leto 1952 bilo zelo srečno za sklepanje zakonov, saj se ne zgodi pogosto, da bi toliko parov prav v enem letu praznovalo biserno poroko, torej 60 let skupnega življenja. In to sta v slogi in razumevanju dočakala tudi Milka in Stanko Špenga iz Benedikta v Slovenskih goricah, ki sta pred dnevi, v krogu svojcev, prijateljev, sosedov in lovcev, obeležila biserno poroko. Skupaj sta jo v veliki dvorani Kulturnega doma Benedikt, opravila župan Milan Gumzar in domači župnik Marjan Rola, ki je tako olajšal celotno zadevo, saj ima Milka težave s hojo in si pomaga z berglo. Vse skupaj pa je povezovala Saša Lovrenčič.
On znani gozdar in lovec, dolgoletni starešina LD Benedikt, ona pa še boljša kuharica lovskih dobrot, zlasti srninega golaža, zaradi katerega je znana in spoštovana med jagri in drugimi obiskovalci lovskega doma v Benediktu, sta vseskozi zelo priljubljena med vsemi, ki so ju poznali. Oba sta se rodila izpod Pohorja, nad Slovensko Bistrico, kjer sta se v kraju Trije Kralji, pred šestdesetimi leti tudi poročila. Večino življenja pa sta preživela v Slovenskih goricah, najprej nekaj časa v Lenartu, nato pa v Benediktu.
Milka se je rodila leta 1930, torej prav v času hude gospodarske krize in pozneje vojne vihre. Otroštvo in mladost je preživljala v kraju Modrič, nekaj vasi stran, v kraju Planina, pa se je slabe dve leti pozneje rodil še Stanko. Že pri svojih dvajsetih je koval načrte kako zapeljati mlado in lepo Juhartovo Milko. To mu je uspelo in sta že pomladi 1952 stopila pred oltar. Kmalu zatem se jima je pridružil prvorojenec Franci, tako da je njun prvi skupni dom na Planini 13 pri Slovenski Bistrici, že bil bolj poln.
Časi niso bili lahki, leta 1957 pa so si Špengejevi novo domovanje uredili v Lenartu, kamor je Stanka pripeljala služba. Veselje družine pa se je povečalo z rojstvom še hčerke Hermine, v mesecu decembru, le tri dni pred božičem leta 1962. Želja po domu na podeželju je zakonca napotila na pot, da sta si poiskala novo domovanje v Benediktu, kjer sta uredila posestvo in topel dom svoji družini. Otroka sta odraščala, si poiskala vsak svoj poklic in delo in počasi pričela tudi ustvarjati svoje družinice. Zakonca sta pomagala svojima otrokoma in jima stala ob strani, največje veselje pa je bilo, ko so v toplo zavetje naročja prihajali vnuki, Francijeva triperesna deteljica deklet: Lidija, Anita in Tanja in Herminin par Jasna in Mihael. S preselitvijo v Benedikt pa se jima je širil krog prijateljev, sosedov in znancev, s katerimi sta delila dni, tedne, mesece in leta. In tako so v tem času odrasli že tudi vnuki in v hišo pripeljali nove člane družine, kot tudi pravnuke, ki so v poseben ponos, to so Lidijina Žan in Jan, Tanjin Alen in Anitina Zala. Ni jima bilo lahko, majhno posestvo je bilo potrebno obdelovati pošteno, s pridnimi rokami, tu in tam še ob pomoči sorodnikov in sosedov, kasneje pa so že otroci s partnerji velikokrat priskočili na pomoč. Dan za dnem je Stanko odhajal na delo, kjer je v svoji vlogi gozdarja spoznal mnogo ljudi naokoli in ljudje ga cenijo in spoštujejo tudi danes, ko že uživa sadove svojega dolgoletnega dela.
Veliko časa je posvetil tudi delu v takratni krajevni skupnosti, kjer je bil zelo aktiven in je njegov doprinos obsežen k razvoju našega lepega kraja, kot tudi v lovski družini, kjer je kot član zelene bratovščine spoštovan in cenjen tovariš, bil pa je tudi starešina. S svojo ljubeznijo do narave in lovstva je navdušil tudi hčerko Hermino, ki je stopila v zelene vrste. Z ženo Milko uživata svoje dni ob domačem ognjišču, premagovala sta ovire in se veselila novih dni in trenutkov, tu in tam jima je kljubovala bolezen, a s trdno voljo in optimizmom sta prebrodila vse slabe stvari. In ob njima so bili vedno njuni najdražji.