Ko smo se neki dan potepali po Lenartu, da bi našli kaj zanimivega za objavo, smo obiskali Lenarško tržnico. Kot je znano, na tržnici ne prodajo samo izdelkov, pač pa si prodajalci in kupci izmenjujejo tudi novice. Ker se nam je tisti dan ustavila ročna ura, ki nam odmerja čas življenja, so iskali urarja, kateri bi nam zamenjal »pogonski agregat«, to je majčkeno baterijico. In prav ob tržnici smo naleteli na trgovino, ki nosi naslov Trgovina Urica. Ob vsemogoči poplavi nenavadnih imen trgovin, največkrat imenovanimi s tujkami, smo bili prijetno presenečeni nad tako lepim slovenskim imenom.
Ob menjavi baterijice, smo z lastnikom trgovine Vincencem Kolblom, izmenjali nekaj besed. Ugotovila sva, da sva oba nekoč delala v Tovarni železniških vozil Boris Kidrič v Mariboru. Mi kot kotlar, nato lanser proizvodnje, on pa kot električar-vzdrževalec. Seveda sva veliko besed namenila »pogoreli«, beri propadli tovarni, ki je zaposlovala 4000 delavcev. Zanimalo na je, kako je prišel med prodajalce. Kar veliko te zgodbe bomo izpustili. »Ko človek izgubi službo, je hudo. Kljub poklicu, ki je iskan, tedaj ni bilo nobene možnosti zaposlitve. Prav zato sem se odločil za prekvalifikacijo za trgovskega poslovodjo in odprl trgovsko obrt. Tukaj v Lenartu imam prodajalno ur, galanterije in bižuterije. Ker je prodaja pičla, tak je tudi zaslužek, sem dodal prodajo tekstila, ki ga prodajam na stojnici na tržnici v Lenartu. Ob odprtju sem računal, da se bo na tej lokaciji, kakor na tržnici je, vrtelo veliko ljudi, pa tako tudi kupcev. Toda ni tako. Glejte na tržnici sem edini prodajalec. Ljudi, kupcev, pa tudi ni. Po mojem je to nastalo z odprtjem trgovskih centrov, kjer ponujajo veliko tega, kar so v preteklosti kupovali na tržnici.«