Podobno vroče poletje, kot letos, je bilo tudi pred pol stoletja, ko sta pred oltar prvič stopila Alojz in Rozika (rojena Šuman) Jablanovec iz Plitvice v Apaški dolini. Takrat je njun zakon ovekovečil takratni radgonski župnik, mnsg. Franc Puncer, letos petdeset let pozneje pa sta si zakonsko skupnost vnovič potrdila pred župnikom Janezom Ferencekom, v apaški farni cerkvi Marije Vnebovzete. Ob darovani sveti maši je župnik Ferencek v pridigi pohvalil zlatoporočenca Jablanovec, ki sta vzor, kako je potrebno vzgajati otroke in voditi družino. Posebej jima je pohvalil, da sta bila v ospredju, ko so v njuni soseščini v Plitivici, obnavljali vaški križ, saj sta bila glavna nosilca obnove in dela sploh. Tudi zaradi tega jima je, podobno kot vsi prisotni, zaželel še mnogo srečnih in predvsem zdravih let, v krogu svojih otrok, vnukov in pozneje še pravnukov. Vse tja do biserne ali diamantne potoke in še naprej...

Skromno, kot sta vse že vse življenje, sta Rozika in Alojz na svoj zlati jubilej povabila predvsem svoje najdražje in najbližje. Nekaj čez 30 se jih je zbralo na skupnem, slavnostnem kosilu v gostišču „Pri Urški“, ki meji na njuno oziroma sinovo domačijo. Tam smo, med drugim izvedeli, da je Alojz rojen 11.2.1948 prav tam kjer sedaj živita, Rozika pa, 6.8.1950, nekaj kilometrov stran, na Plitvičkem Vrhu. Naključno sta se spoznala, ko je Rozika obiskala brata, v Alojzovi soseščini, takoj sta se zagledala in ljubezen je bila neusmiljena. Že devet mesecev pozneje sta stopila pred oltar. V zakonu sta se jima rodila sina Alojz in Robert, ki sta si domovanje uredila na skupnem dvorišču, ter hčerka Klavdija, ki z družino živi v Gornji Radgoni. Veselje jima delajo štirje vnuki: Gabriel, Aljoša, Kaja in Pia.

Ker, kljub talentom, nista imela možnosti šolanja, sta že po osnovni šoli začela delati. Tako je Alojz vse življenje bil zaposlen v radgonskem Elradu, kjer je leta 2006 dočakal tudi zasluženo pokojnino. Rozika se je sicer po osnovni šoli šla učiti za šiviljo v Murino tvarno Moda v Gornji Radgoni, a ji ravno takrat umrl oče, in ker se ji je mama smilila je pustila službo in pomagala mami. Zato pa se je po poroki zaposlila pri možu, na Elradu, toda po rojstvu tretjega otroka je, kot pravi, spoznala da jo otroci in sploh družina potrebujejo, zato je pustila službo in se še bolj posvetila otrokom in gospodinjstvu. Ob tem je skoraj tri desetletja delala v zbiralnici mleka. „Nisva imela možnosti obiskovati kakšnih šol, a to ni vplivalo na ljubezen, razumevanje in toleranco, ki so nas povezovali odkar sva se spoznala“, nam povesta zlatoporočenca, ki tudi mlajšim predlagajo več ljubezni in razumevanja.