Srečati se z muzikantom Robijem Majeričem, ki ima dom in družino v Spodnjih Ivanjcih, je prijetno doživetje. Kljub bolezni, zaradi katere je invalidsko upokojen, je vedno dobre volje. Sam pravi: »Kaj bi razmišljal o bolečinah in bolezni, saj to ne lajša bolečin.« Z njim se že dolgo srečujemo, ko je še opravljal dimnikarski poklic in tudi na vsakoletnem srečanju harmonikarjev v Gostilni Šenekar v Spodnjih Ivanjcih, katerega je bil tudi pobudnik.
Čeprav mlad zna veliko zanimivega povedati. Posebno iz svojega dimnikarskega poklica, ko se je srečevali s strankami na terenu. Robi se je rodil 1971. leta v Murski Soboti, razume se, da je to bilo v bolnišnici. Njegovo otroštvo pa se je odvijalo v Hrastje Moti, kjer sta starša Ivanka in Drago živela na 6 hektarski kmetiji. Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval na Kapeli, se odločil za poklic dimnikarja. Zanimalo nas je, odkod pobuda za ta poklic: »Do poklica dimnikarja sem prišel po naključju. Po radiu sem slišal reklame, da išče Dimnikarsko podjetje Dimnikar Beltinci dimnikarske vajence. Ker starši niso nasprotovali moji odločitvi, sem se prijavil za vajenca v omenjenem podjetju, kjer mi je bil dimnikarski mojster Anton Kočar. Teoretični pouk sem obiskoval na Srednji gradbeni šoli, smer dimnikarstvo, v Smetanovi ulici v Mariboru. Kot pomočnik sem se zaposlil v Dimnikarskem podjetju Čisto okolje v Gornji Radgoni, ki ga je vodil Anton Kočar. Ker sem, kot sem že povedal, zbolel, sem se po 20 letih dela invalidsko upokojil.«
Robi si je ustvaril družino. Živi na domačiji žene Vide, ki se je pisala Lašič, v Spodnjih Ivanjcih. Njuno družino sestavljata sin Niki, obiskuje 8. razred OŠ V Negovi, Jasmina pa je študentka kemijske tehnologije na Fakulteti v Mariboru. Čeprav imata okoli 2,5 zemlje, nimata več živine, razen prašičev in zajcev za domačo rabo. Kljub bolezni, je družbeno aktiven, saj je član PGD Orehovci, z igranjem harmonike pa spremlja folklorne skupine: Folklorno skupino Janko Divjak Kapela, Folklorno skupino Cerkvenjak in Lenart. Kot pravi mu igranje pri teh skupinah veliko pomeni, saj na tak način pozabi na težave, katere se pojavljajo ob njegovi bolezni. Naj še povemo, kako je robi postal muzikant, ki ob igranju harmonike tudi lepo zapoje. »Za igranje harmonike sem se odločil v sedmem razredu osnovne šole. K temu je spodbudil muzikant Rudolf Pelcl. Opazoval sem ga, kako s prsti pleše po gumbih in s tem izvaja lepo melodijo. Prvo harmoniko, znamke »Lubas«, ki bo 2018. leta stara 100 let, in jo še hranim, sta mu kupila starša, ki sta me spodbujala pri učenju. Moram reči, da sem čisti samouk. Mislim, da sta mi k uspehu pomagala velika volja do igranja, malo pa tudi talent. Vsak poklic zahteva znanje, pri igranju pa največ pomeni vaja in dober posluh.«