V Negovi je, v soboto 25. avgusta, potekalo prvo srečanje učencev osnovne šole Negova, ki so bili rojeni 1937. leta. Srečanje se je odvijalo pri nekdanjemu učencu, prav tako rojenemu 1937. leta, sicer znanemu podjetniku, Slavku Lončariču v Lokavcih pri Negovi. Tam sta Marija in Slavko Lončarič, prijazno sprejela učence, ki so šolske klopi v OŠ Negova glodali v letih od 1944 –1951. Čeprav je njihov razred, v letih po vojni, štel 60 učencev, se jih je na srečanju zbralo le 15. Veliko veselja jim je s svojim obiskom pripravila edina živeča učiteljica in razredničarka Marica Kebe, rojena Borovič, ki je na srečanje prišla iz Ljubljane. Ne malo dela je imel glavni pobudnik in organizator srečanja Slavko Lončarič, kajti večina učencev, ki so še živi, se je razselila po vsej Sloveniji in Svetu.
Težko je opisati doživetja udeležencev. Nič nenavadnega ni, če se je ob spoznavanju utrnila tudi kaka solza spomina. Kako tudi ne, ko se mnogi, odkar so odšli iz šole, nikoli niso videli. Prav vsi udeleženci srečanja pa so prvič po 59 letih videli svojo učiteljico, ki je 3 leta učila na OŠ Negova, odkoder je odšla v Ljubljano. Součence in njihove partnerje, ki so jih spremljali na srečanju, je pozdravil organizator srečanja Slavko Lončarič. »Srečen se, da smo se zbrali tisti učenci, ki letos praznujemo 70 let življenja in se tako v teh poznih letih še enkrat srečamo in obujamo spomine na našo mladost, ki je bila, kljub vsesplošnem pomanjkanju po drugi vojni, lepa. Poti po katerih smo bosi hodili v šolo ni več. Ostal nam je le lep spomin na otroška doživetja. Srečen sem, da ste prišli. Obenem je prav, da se spomnimo tistih, ki jih ni več, in tistih, ki niso zmožni takih srečanj. Ob vsem tem izražam veliko zadovoljstva, da nas je s svojim obiskom počastila edina živeča učiteljica iz časov, ko smo mi hodili v Negovo v šolo.« Še eno presenečenje so doživeli udeleženci. Obiskal jih je župan občine Gornja Radgona, kamor sodi tudi OŠ Negova. V svojem kratkem nagovoru, je predstavil občino in Negovo, ki je lani praznovala 900 letnico prve pisne omembe kraja. Učiteljici Marici pa je podaril zbornik Negove. Kot je dejal, bo ob branju zbornika lahko obujala spomine na triletno delo na OŠ Negova.
Strjene spomine na šolo in učene je podala tudi učiteljica. Posebej se je spominjala črnolasega Ivana Krambergerja, ki je bi živahen šolarček, saj ji je enkrat skozi okno pobegnil iz razreda. Spominjala se je dobrosrčnosti tedanjih otrok, ki so ji vsako jutro na mizo prinašali sadje, tu in tam pa tudi kako šibo. Ne spominja pa se, ali je katero tudi uporabljala. Izrazila je veliko veselja, da so jo poiskali in povabili v njej priljubljeno Negovo, kamor se je iz Gornje Radgone, kjer je bila tedaj doma, vozila s kolesom. Pozimi, ko je bil sneg, pa je hodila peš.
Kljub letom so se učenci in učenke, tudi učiteljica, zavrteli ob taktih glasbe, ki sta jo izvajala ljudska godca Edi Mrzel in Marija Hojs. Za presenečenje je poskrbel gostitelj Slavko Lončarič, ki svojim sošolcem podaril stekleničko gravirano z gravirano letnico srečanja in napolnjeno s slivovim žganjem in steklenico njegovega vina z etiketo na kateri je označen čas srečanja. Seveda so učenci in drugi udeleženci nazdravili z vinom iz njegovega vinograda.