V preteklosti, ko je bilo glavno gorivo za netenje ognja v pečeh in drugih kuriščih les, so drva za prihodnjo zimo pripravljali pozimi ali zgodaj spomladi. Za eno zimo naprej so jih pripravljali zato, da so se skozi leto posušile, saj je bilo takó izgorevanje boljše. Ko še ni bilo motornih žag, tudi cirkulark ne, so jih na kratko nažagali, tako, da so lahko šle v peč, štedilnik in drugo kurišče, sveže. To pa zato, ker je bilo ročno žaganje surovih drv s »fičavalom« ali »cugžago«, lažje kot posušenih.
Danes, ko so na voljo druga kuriva in avtomatska kurjenja, z oljem, elektriko ali plinom, v novejšem času tudi z lenimi sekanci, kurjenja s premogom skoraj ni več, je pripravo in žaganje drv videti vse redkeje. V zadnjem času, ko so našteta goriva vse dražja, se mnogi, zlasti tisti, ki imajo svoje gozdove, spet vračajo na kurjavo z drvmi. Da bi podkrepili našo trditev, iz uvoda, da je treba drva za naslednjo zimo pripraviti pozimi ali spomladi, smo zabeležili žaganje drv pri Franciju Strahu pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Drve zložene v »klafter«, je z »motorno žago, rečejo ji tudi »motorka«, kot soseska pomoč žagal Janez Čuček. Zanimivo se nam je zdelo, da je meter dolga polena žagal na tri dele kar v skladovnici. Zakaj bi jih prelagal, ko gre tako hitreje, je povedal delavni žagar Janez Čuček.