Mlade fante so nas učili ubijati, tega še sedaj pri mojih 86 letih ne morem razumeti Druga svetovna vojna, ki je pobrala milijone ljudi. V tej vojni so padli tudi mnogi Slovenci, ki so bili nasilno mobilizirani v okupatorske vojske. Na Štajerskem in Gorenjskem je može in fante mobiliziral Nemški Rajh in jih pošiljal na bojišča po Evropi in Afriki. Mnogi teh mobilizirancev so za vedno ostali na frontah, tako da so ostali njihovi posmrtni ostanki v neznanih grobiščih. Zaradi nemške pedantnosti so o večini teh žrtev bili obveščeni svojci, o njih pa obstajajo tudi dokumenti. Živi spomin na služenje v okupatorski vojski so tisti, ki so preživeli. V Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici živi nemški mobiliziranec 86-letni Feliks Kocuvan, ki se živo spominja svojih vojnih let in dogodkov, ima pa tudi obsežno fotografsko gradivo. Z velikim veseljem se je odzval našemu povabilu, da predstavimo in obelodanimo njegova doživetja kot nasilno mobiliziranega vojaka v nemški vojski v Prepihu. V njem se Feliks skoraj v vsaki številki oglaša s svojimi zanimivimi prispevki. To so pristno in doživeto napisani prispevki iz njegovega življenja, ki jih bralci rade berejo.
Feliks Kocuvan se je rodil 14. maja 1925. leta v Biserjanah pri Sv. Juriju ob Ščavnici. Tam je tudi preživljal svojo otroštvo, kjer je kot bosopetnik doživljal otroške dogodivščine. »Ja, naše otroštvo je bilo čisto drugačno od današnjih otrok. Vse od rojstva smo bili navezani na naravo, v kateri smo ob igri, pozneje ob delu, preživeli večino dneva. Ves dan smo bili izven hiše, zlasti poleti, ko je bilo veliko del na polju travnikih in vinogradih. Vse leto smo hodili bosi, tudi v šolo in cerkev. Življenje brez radia, brez elektrike, brez televizije, brez časopisov, je bilo mirno. Vse našteto so takrat nadomeščali obiski pri sosedih, pri sorodnikih, obisk nedeljske ali praznične maše, ter romanja. Tam smo se ljudje srečevali se spoznavali in izmenjavali novice iz bližnjih in oddaljenih krajev. Táko je pač bilo življenje nas siromakov, ki smo imeli le toliko zemlje, da smo nekako preživeli. Dodatni zaslužek družine je bila dnina pri večjih kmetih, kamor so starši, pozneje tudi otroci, hodili na tabrh. Za delo, ki smo ga opravili, nismo dobili denarja, pač pa »pleh«, ki je predstavljal plačilno sredstvo. Z njim smo, ob obračunu ob koncu leta, kmetu poplačali njegove usluge: vožnje, oranje in kak ogun njive, ki smo ga vzeli v najem.
Podeželski otroci smo imeli tedaj malo možnosti za šolanje. Redki so se podali v uk za kakega rokodelca. Tudi sam sem ostal brez poklica. Tega bi tudi ne mogel pridobiti, kajti 17 leten sem bil mobiliziran v nemško vojsko.« Ko smo se s Feliksom Kocuvanom pričeli pogovarjati o njegovem odhodu v nemško vojsko nam je prinesel veliko fotografskega gradiva. To so predvsem slike njegovih prijateljev, pa tudi njega, v nemški vojski in pozneje v partizanih. Zgovoren in bistrega duha nam je povedal: »Glejte tukaj ima album črnobelih fotografij, ki so živ spomin na moja vojaška leta. Tukaj so slike mojih »kameradov« in tovarišev. Tem slikam, ki jih pogosto občudujem, zaupam. Nobena ne laže. Glejte človek lahko kaj pozabi, slika nikoli. To so tudi slike, zaradi katerih sem imel včasih veliko strahu. Moral sem jih skriti, da sem jih lahko pretihotapil na svoj dom v Biserjane. Še doma sem jih moral skriti, kajti po vojni je bilo »nevarno«.
Po zaslugi slik in mojega dobrega spomina vam lahko govorim o grozotah, ki sem jih, tudi moji kameradi, preživljal kot nasilno mobiliziran vojak. Komaj 17 let star kmečki fant sem bil 18. februarja vpoklican na prisilno delo(Arbeitsdinst), ki je pravzaprav bila priprava za vojaka. Z pozivom v roki sem se, s prijateljem Karlekom Kreftom iz Kutinec, odpravil na železniško postajo v Bučečovce, odkoder smo se prek Gradca odpeljali v Lienz v Avstriji, kjer smo se naselili v lesenih barakah. Od tam so nas v razne kraje poslali na izobraževanje, rekli so Ausbildung. K sreči je vse tri mesece, kolikor je trajalo izobraževanje, jaz bi rekel »urjenje«, bil z mano prijatelj Karlek Kreft, da sva se lahko po slovensko pogovarjala. V mesecu juniju leta 1943 smo bili poslani v mesto Epinal v Franciji, kjer smo se tri mesece urili v vojaških veščinah. Tam sem se spoznal s Slovenci, ki so bili iz bližnjih krajev Sv. Jurija. To so bili Karlek Čagran in Franc Gašperič iz Terbegovec, Vinko Žajdela iz Ženika, Karel Kukovec iz Čakove, Anton Zamuda iz Kraljevec in Jako Slogovič iz Spodnjih Ivanjec. Tam so nas učili ubijati, česar še sedaj pri 86 letih ne morem razumeti. Žalosten sem, da se prijatelji Anton Zamuda iz Kraljevec, Vinko Žajdela iz Ženika in sorodnik Karel Kukovec iz Čakove, niso vrnili. Iz Sv. Jurija ob Ščavnici, je v Hitlerjevi vojski padlo 113 vojakov, katerih imena stojijo na spomeniku sredi trga pri Sv. Juriju ob Ščavnici.«
Vojna je vojna. Vse je podrejeno vojaški komadi. Tako je tudi Feliks bil podrejen temu. Po potrebi je bil poslan na različna bojišča. Kot pravi, je imel božjo srečo, da je ostal živ in da ni bil ranjen. Živ je ostal tudi, ko je sodeloval na fronti, v invaziji na Normandijo, kjer sta za vedno ostala njegova prijatelja Stanko Kolbl iz Gabrca in Poljak Lasecki, ki je zapustil ženo in sedem hčera. Feliks je bil koncem leta 1944 zajet od zaveznikov, odkoder je šel v partizane. O tem v svojih spominih piše: »Decembra leta 1944 smo se v Liverpoolu vkrcali na ladjo Britanija. Za božič ali novo leto smo se pripeljali v Neapelj. Od tod smo se z vlakom odpeljali v mesto Bari, nato z ladjo Slavica v Split. Tu se je začela krvava pot ob Dalmatinski obali prek Velebita in bitki za Gospič in Ogulin. Po bitki za Gospič smo nekateri fantje bili dodeljeni v enoto »brdski divizion«. To je bila lahka artilerija, ki je imela nalogo osvoboditi Reko, Gorico in Trst. Po osvoboditvi Gorice je naša enota nadaljevala težko pot po dolini Trente v mesto Beljak na Koroškem. Tam je enota v zasedi čakala Nemce, ustaše in četnike. Bilo jih je 200 do 300 tisoč. Za domobrance sploh nismo slišali. Kolona Nemcev, ustašev in četnikov je bil zelo dolga. Med njimi je bilo mnogo civilistov predvsem žensk in otrok. Zajeti oboroženi vojaki so orožje in vojaško opremo odložili brez upora.«
Po zavzetju Beljaka je bil Brdski bataljon nameščen v krajih na Krasu. »Ko smo se namestili v teh krajih, sem bil dodeljen v Temenico, kjer je bil vozni park. Ker sem imel vozniški izpit, so me določili za osebnega šoferja generala Rada Pehrčka. Na Krasu pri Doberdobu smo imeli velike vojaške vaje, ki jih je opazoval tudi general Rado Peharček. Bilo je v decembru. Nekega dne me pokliče komandant Franjo Bitner in reče: »General te je pohvalil, da si dober šofer, zato boš jutri generala peljal v Ljubljano.« Bilo me je strah, a se je vse dobro izteklo. Po proslavi Dneva armade, me je general povabil v oficirsko menzo, ki je bila polna oficirjev. Feliks je dobil kosilo, a ni vedel v kateti roki mora držati vilice, v kateri nož. Toda vse se je lepo izteklo. Danes je to le spomin. Vojaško suknjo sem slekel spomladi 1947. leta.«
Ko je Feliks končal vojaško odisejado, je razmišljal o poroki. Poročil se je 25. aprila 1948. leta z Marijo Poznič in ostal na posesti svojih staršev. O pripravah na poroko ima grenek spomin. Starša Jurij in Terezija Kocuvan sta za njegovo poroko namenila prašiča, ki so ga faloti iz Male Nedelje, noč pred poroko, ukradli. Tisto noč so tatovi v vasi Biserjane ukradli še tri prašiče. Kot pravi so starši morali žrtvovati »rezervnega« prašiča. Feliksa je žena Marija obdarila s tremi otroki Ano, Olgo in Feliksom, ki so ga obdarili s 6 vnuki. Vesel je, da ima doma sina Feliksa, ter, da ga imajo njegovi otroci radi. Vesel je tudi, da pri hiši še »dihajo« živali. To so prašiči, kokoši in muce, ki skrbijo, kot je dejal, za red med mišmi pri hiši. Feliks si je pokojnino prislužil kot elektroinkasant, katero službo je več kot 30 let opravljal na Elektro Gornja Radgona vse do upokojitve. Ob tem je bil tudi aktiven v prostovoljnem gasilskem društvu Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer je opravljal razne funkcije. Celih 50 let je bil mentor gasilcem pionirjem in mladincem. Kot upokojenec je bil aktiven v DU Sv. Jurij ob Ščavnici, kjer je bil dolga leta blagajnik. Sedaj ureja in skrbi za zgodovinsko sobo generala Rudolfa Maistra, v kateri so razstavljene fotografije in drugi zgodovinski materiali iz prve in druge svetovne vojne. S svojim starim traktorjem in mopedom Colibri letnikom 1954. je tudi član Društva za ohranjanje tehnične, kulturne in premične dediščine, Oldimer Stara Gora.