Gornja Radgona – Očitno je, da mnogi ljudje v Sloveniji, kljub vsem ekonomskim krizam in recesijam ter socialnim stiskam, največ dajo na poštenje in čisto vest. Še se namreč ni dobro posušilo črnilo odkar so mediji poročali o poštenju uslužbenke restavracije počivališča v Tepanju, Mije Cugmas, ki je pozabljivemu gostu vrnila jakno z velikim zneskom denarja, a se je nekaj podobnega pripetilo tudi v Gornji Radgoni. Res je sicer, da v mestu ob reki Muri v igri ni bilo toliko denarja kot v Tepanju, toda za upokojenca, ki dvigne praktično celo pokojnino, zraven pa v denarnici ima še večino osebnih in drugih dokumentov, je tudi več sto evrov, velika in nenadomestljiva vrednost.
Toda radgonski upokojenec Vlado B. bi gotovo težko prenesel izgubo, če za njim ne bi stal Ivan Šenekar iz Lomanoš pri Gornji Radgoni, ki je kot se je pozneje izpostavilo, bil kar nekaj časa njegov sodelavec. Oba sta namreč bila poklica voznika pri nekdanji Avtoradgoni, in čeprav so se njune poti pozneje ločile, sta sedaj po zaslugi Šenekerja spet zelo blizu. Zgodilo se je pred dnevi, ko je Ivan Šeneker šel v trgovino v Gornji Radgoni, kjer bi se oskrbel z najnujnejšimi potrebščinami. In že nekaj metrov od vhoda v trgovino, med zaboji pijača je našel denarnico, ki je že vizualno bila „bolj debela“. Toda, namesto da bi si jo pospravil v žep in pozneje pobral denar, dokumenta pa odvrgel, je Ivan nemudoma poklical poslovodjo trgovine, da sta skupaj preverila vsebino denarnice. Tako sta ugotovila, da je v denarnici večja količina denarja ter tudi dokumenta, po katerih je Šenekar ugotovil, da lastnika pozna, ker da je bil njegov sodelavec.
V tem času oz. nekoliko prej se je Vlado B. že zelo znojil, saj je nakupil vse kar je potreboval in ko je prišel do blagajne v isti trgovini je ugotovil, da nima denarnice. Zato je ves zbegan odhitel domov iskati denarnico. „Kar mrzlo mi je bilo pri srcu, ko sem ugotovil, da ni denarnice“, nam je razlagal. Le malo pozneje pa so mu sporočili, da naj pride po svojo denarnico, kar ga je le pomirilo, še posebej ko je ugotovil, da v njej nič ne manjka. Najditelju je ponudil nagrado, toda slednji je vse skupaj odklonil. „Tujega denarja ne potrebujem in vesel sem, da sem človeku lahko vrnil nasmeh na lice“, nam je povedal skromni Ivan, ki smo ga komajda prepričali, da se je pustil fotografirati. Hkrati je v naši prisotnosti odklonil tudi pijačo, ki mu je kot najmanj kar bi lahko ponujal Vlado B. Zato je slednji samo nemo pripomnil; Še so dobri ljudje na svetu! Strinjamo se, saj Ivan Šeneker gotovo sodi mednje.