V še ne tako davni preteklosti je bilo na podeželju veliko pokanja ob praznovanju velike noči in prvega maja. Tedaj so praznovanja zaznamovali s postavljanjem kresov in pokanjem z možnarji in karbidom. Kresove, ki so bili oblikovani v obliki rasti smreke, torej v obliki piramide, so postavljali na vrhovih Slovenskih Goric. Postavljali so jih tako, da so na pokončni drog bile pritrjene vedno krajše »rante«, na katerih so bili pritrjeni stari emajlirani lonci ali kake druge kovinske posode. V njih so nalagali »kene«, ki so jih nadrobno nasekali iz borovih preperelih štorov. Ken je les, ki je močno prepojen s smolo, zato gori počasi in z velikim plamenom. Plamen je dajal kresu svoj pečat, saj se ga je videlo iz zelo oddaljenih krajev.
Ob kresu so se zbrali otroci, mladina in starejši. S seboj so si prinesli jedila in vinsko kapljico. Ker je bilo razpoloženje veselo, je tudi zadonela pesem. Táko praznovanje so fantje popestrili s pokanjem z možnarji ali s karbidom. Vse našteto gre v pozabo, saj ni več kresov, pa tudi pokanja ne.
Kresov res ni več, vsaj v taki obliki ne, kot smo opisali, pokanje pa se je tu in tam ohranilo. Na Stari Gori pri Benediktu, malo nad Osekom, smo se srečali skupino »strelcev«, ki je izvajala pokanje s karbidom v čast velikonočnih praznikov. Za to so skrbeli možje, med njimi je bil tudi Franc Škrlec, pri katerem se je odvijalo streljanje. Tam smo bili deležni ogleda strelskega »postrojenja«, mi bi rekli strelske rampe, in pokanja s karbidom. O njihovi dejavnosti nam je kaj več povedal Franček Škrlec, ki je ustvaril večino strelskega »postrojenja«. »Pri naši hiši je dolgoletna tradicija pokanja s karbidom ob veliki noči in prvem maju. V preteklosti smo za to uporabljali razne škatle, pozneje mlečne kangle, sedaj pa kot vidite imamo moderne naprave za pokanje s karbidom. Posode za pokanje sedaj služijo stari odsluženimi rezervoarji hidroforjev in bojlerjev. V nje smo namestili vžigalne svečke motorjev z notranjim izgorevanjem in jih prižigamo z 12 voltno napetostjo. Posode čepimo s plastičnimi žogami, ki preprečujejo, da bi kak rezervoar razneslo. Zaradi varnosti smo napravo sprožitev prek sveč, namestili nekaj deset metrov od nabitih rezervoarjev. Sedaj je pokanje pravi užitek, saj lahko to nalogo opravljamo skoraj v belih rokavicah. Ljudje so naš način pokanja sprejeli. Mnogi si pridejo streljanje ogledat zaradi naših naprav.«
Ne moremo si kaj, da ne bi ustvarjalcev tega strelskega »postrojenja« pohvalili. Prvič zato, da so obdržali ljudski običaj, drugič pa da so na tak način poskrbeli za varno streljanje. Moramo še omeniti vse, ki so skrbeli, da se je pok slišal daleč po okolici. To so bili: Franc in Matej Škrlec, Marjan in Branko Marajh, Srečko in Ivan Toplak in Drašak Viktor.