Biserna poroka Ljudmile in Antona Kurbus

Delo, ljubezen, otroci in vera v življenje sta naju peljala skozi srečen zakon...
Pred kratkim, bila je lepa sončna sobota, 15. junija 2013, sta v krogu domačih praznovala biserno poroko Ljudmila in Anton Kurbus iz Noričkega Vrha, ki sodi v »predmestje« mesta Gornja Radgona. Svojo 60 letno zakonsko zvestobo sta s svojimi svati potrdila v cerkvi sv. Petra v Gornji Radgoni, kjer sta tudi prvič, leta 1953, stopila pred oltar, ter si obljubila zakonsko zvestobo. Tedaj je njun zakon, ob cerkvenem obredu, po dovoljenju tedanjega župnika Franca Puncerja, potrdil tedanji župnik v Benediktu Rudolf Vakšič. Tokrat je bisernoporočni obred, ob darovani zahvalni maši, opravil radgonski kaplan, sicer domačin iz Ptujske ceste, Gregor Šemrl. Ob tej priliki je zakoncema namenil nekaj lepih besed, ter ju obdaril z rožnimma vencema. Cerkveno slavje so na koru, ob igranju na orgle Karleka Korošca, popestrili pevci cerkvenega pevskega zbora župnije Gornja Radgona.
Ljudmila, rojena Potisk, se je rodila v družini 5 otrok 1927. leta v Noričkem Vrhu. Osnovno šolo je obiskovala v Gornji Radgoni. Po končani OŠ se je v Benediktu pri Kmetijski zadrugi izučila trgovskega poklica, ki ga je opravljala vse do upokojitve. Kot trgovska pomočnica in nato poslovodkinja je delala v KZ Gornja Radgona, pred upokojitvijo pa v Trgovskem podjetju Sloga v Gornji Radgoni. Ob zaposlitvi je skrbela za dom in družino, v kateri so se rodili otroci: Milan, Sonja, Branko in Nada, ki so si ustvarili družine in ju obdarili z osmimi vnuki in petimi pravnuki.
Anton, katerega vsi kličejo Tonček, tako bomo ga v nadaljevanju imenovali tudi mi, se je rodil v družini 7 otrok v Štajngrovi pri Benediktu, od koder je obiskoval osnovno šolo v Benediktu. Njegova želja je bila, da bi postal trgovec. Ta želja se mu je uresničila, saj se je kot trgovski vajenec, pri znanem trgovcu Vinku Zorku v Benediktu, izučil v tem poklicu. Tedaj je teoretični del pouka trgovske šolo obiskoval v Gornji Radgoni, kjer je bil ravnatelj njegov rojak Milan Kocuvan iz Trotkove pri Benediktu. Kakor vsi tedanji vajenci, je tudi Tonček moral obvezno oditi na mladinsko delovno akcijo. Kot brigadir je 3 mesece delal na izgradnji železniške proge Šamac – Sarajevo. Tedaj je bila udeležba v delovnih brigadah obvezna, rekli bi prisilna, kajti sicer vajenec ni mogel opraviti pomočniškega izpita. Negova prva zaposlitev kot trgovskega pomočnika, je bila v tedanji Kmetijski zadrugi Benedikt, kjer je kot poslovodja vodil trgovino. Njegovo obdobje zaposlitve, so zaznamovale dvanajstice. Tako je bil 12 let zaposlen kot trgovski pomočnik v KZ Radgona, 12 let kot komercialist v Radgonski opekarni in 12 let kot tržni inšpektor v občini Gornja Radgona.
Kakor mnogi mladi zakonski pari tedanjega časa, sta se tudi zakonca Ljudmila in Tonček po poroki stiskala v sobici, ki ju jima je nudila KZ Benedikt. Po dveh letih bivanja v tej sobici, sta s pomočjo staršev žene Ljudmile, kupila hišo ob Ljudmilini domačiji Noričkem Vrhu, kjer živita še danes. K hiši je pripadalo okrog hektar zemlje, zato sta v preteklosti redila tudi kravo in prašiče. Na hribu za hišo sta obdelovala vinograd z 2000 trsi. Sedaj v svoje zadovoljstvo negujeta le še 200 trsov. Kot sta povedala, je bila v preteklosti krava pri hiši pravo bogastvo, saj je dajala dragoceno mleko za družino. Danes živine niti prašičev nimata več. Srečna sta, da ju imajo otroci z družinami radi in ju redno obiskujejo. Posebno zadovoljna sta, da sta si hčerki Sonja in Nada, tik ob njunem domu ustvarili svoje domove in sta jima tako z družinami vedno v pomoč, če ju slučajno potrebujeta. Naj omenimo še, da je zaključno slavje potekalo v daleč naokoli znani najstarejši gostilni v radgonski okolici, v Gostilni Mencinger. Kot sta povedla, je bil to zanju najlepši del praznovanja njunega bisernoporočnega jubileja.