Cerkev sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru je prvo letošnje nedeljo zvečer bila skorajda premajhna, da bi sprejela vse ljubitelje zborovskega petja, ki so želeli prisluhniti približno tridesetim zdravnikom, ki sestavljajo že uveljavljeni moški pevski zbor Zagrebški zdravniki pevci - Medici Cantores Zagrabienses. Zbor zdravnikov, med katerimi je tudi Ivan Kos, dr. med. iz Radencev, je pod taktirko dirigenta dr. dent. med. Leonarda Bergovca (spremljava na orglah: dr. med. Darko Kristović, na klavirju pa dr. Ivan Šimunec), prisotne navdušil s svojim repertoarjem, božičnih, narodnih in domoljubnih pesmi, ter pesmimi iz slovenske, hrvaške in svetovne kulturne dediščine. Na dobrodelnem koncertu, ki ga je strokovno povezovala Lidija Kos Ulčar, mag. zgodovine umetnosti in profesorica francoščine na ljutomerski gimnaziji, so bili številni gostje, med katerimi tudi murskosoboški škof, mnsg. Peter Štumpf, ljutomerski župnik in dekan, Andrej Zrim, tajnica župnijske Karitas, Marija Pušenjak itd.

Sam zdravniški zbor Medici Cantores Zagrabienses, kjer trdijo, da ima glasba tudi zdravilno vlogo, se približuje štiristotemu nastopu. Izvrstni pevci nastopajo samo v dobrodelne namene in nikoli na tekmovanjih ali za denar. Pod taktirko dr. Leonarda Bergovca (sin predsednika zbora, prof. dr. Mija Bergovca), solistov: prof. dr. Šime Mihatova (bas), dr. Frane Grubišića (bas), in dr. Željka Jurašinovića (tenor), je zbor v Ljutomeru dejansko navdušil in dodobra ogrel Prlekijo in celotni severovzhod države in tudi obiskovalce iz sosednjih držav. Sicer pa zbor pogosto nastopa v Sloveniji, ki jim je tudi zaradi njihovega člana Ivana Kosa, drugi dom. Zagrebški zdravniki – pevci delujejo uradno od leta 1971, čeprav je po nekaterih virih zbor ustanovljen leta 1968. Ustanovitelja, prim. Viktor Boića in prof. Josipa Zergollerna, je vodilo mnenje, da se z glasbo povsod po svetu najbolj enostavno vzpostavi medsebojno razumevanje ljudi, ne glede na njihovo poreklo in kulturo. Mnogi ljudje različnih poklicev in izobrazbe imajo radi glasbo ter ji posvečajo veliko prostega časa. Zato ljubezen do glasbe povezuje in zbližuje, do včeraj neznance. Vsi uživajo v petju in igranju, se zabavajo, pozabljajo medsebojne razlike in postajajo dobri prijatelji. In vse to je vodilo pobudnike, da so ustanovili sedaj že nadvse ugleden zbor sestavljen od samih zdravnikov, ki tako že desetletja navdušujejo s petjem v različnih jezikih in zvrsteh glasbe. Jezik glasbe pa je tako samo eden...

Tokrat je zbor za uvod koncertu v župnijski cerkvi sv. Janeza Krstnika v Ljutomeru, zapel znano skladbo: Adeste Fideles, s čem so napovedali, da je božični čas eden najlepših in najtoplejših časov v letu, kljub zunanjim nizkim temperaturam. „Ljudje smo v tem času še posebej čustveno razpoloženi, spominjamo se lepih trenutkov iz preteklosti in sanjamo o naklonjeni prihodnosti“, kot je povedala napovedovalka Lidija, ki je nadaljevala: „Tudi nocojšnji koncert zdravnikov pevcev, ki že več kot 40 let izražajo svojo ljubezen do glasbe predvsem na prireditvah dobrodelnega značaja, naj bo podlaga za dobro in sproščeno počutje v prihajajočih dneh. Skupaj z njimi se spominjajmo vsega lepega in sanjajmo o prijetnem. Kdo ve, morda se nam pa ravno danes utrne kakšna zamisel, kako bi v svoje življenje in v življenja ljudi okrog nas vnesli še več svetlobe in radosti. Pustimo, naj nas zdravniki razvajajo, zdravijo in navdihnejo!“

Odlični pevci so nato zapeli še nekaj lepih pesmic, kot so: Die Deutsche Weinacht; O kakva to svjetlost; Rumeno nebo; Climb Every Mountian (iz filma »The sound of music«); Go Tell It; Bijeli božič; O Holy Night; Auls Lang Syne; Čestit svijetu; Raduj se o Betleme; Rajske strune..., na koncu pa še zaključna pesem: Božji nam je rojen sin, katero so peli praktično vsi prisotni. V tem prazničnem času sta prisotne pozdravila tudi soorganizator koncerta, dr. Ivan Kos, kardiolog iz Radencev, rojeni Zagrebčan, ki že vrsto let poje skupaj s svojimi strokovnimi kolegi, in tajnica župnijske Karitas Ljutomer, Marija Pušenjak. Z najboljšimi željami za prihodnost, da bi ta postala svetla in lepa, s soncem in toplimi nasmehi obsijana, in da božični mir za vedno prebival v naših srcih, so poskrbeli tudi obiskovalci, ki so zbrali prostovoljne prispevke, katere so namenili župnijski Karitas Ljutomer.

Med čudovitim dobrodelnim koncertom pa je prof. Lidija Kos Ulčar, mag. Zgodovine umetnosti, spregovorila tudi o praznovanju božiča, ki se ga se seveda spominjamo predvsem tudi Jezusovega rojstva, ki naj bi v naša srca prineslo luč, mir in upanje. Praznovanje ob tem času korenini še iz predkrščanskega obdobja, ko so mnoga ljudstva častila nastop zimskega solsticija, ko se dan začne ponovno daljšati in tako simbolizira zmago dobrega nad zlim. „Božič ima seveda tudi zunanja znamenja. Ta so predvsem smrečica, jaslice, svečke, darila, božična peka kolačkov, voščilnice itd. Najlepša med njimi so prav gotovo božične jaslice, ki so jih pri nas kot prvi postavili jezuiti v Ljubljani, leta 1644, ter božično drevo, ki je simbol upanja in veselja. Prvo drevo v Ljubljani naj bi postavili okoli leta 1845. Z vsem tem pa so povezane tudi božične pesmi. Najbolj znana in priljubljena božična pesem je prav gotovo Sveta noč, ki je nastala za božič leta 1818, in sicer v Oberndorfu pri Salzburgu. Vrsto božičnih pesmi, ljudskih in umetnih, imamo tudi na Slovenskem. Najbolj znane so Glej zvezdice božje, Poslušajte vsi ljudje, Tam stoji pa hlevček… Božične pesmi so pisali tudi naši pesniki – Župančič, Gregorčič, Kosovel, sveti večer omenja celo Prešeren v Krstu pri Savici“, je med drugim dejala Kos Ulčarjeva, ki je spregovorila tudi o tem, kako božični čas praznujejo drugje po Evropi.

Tako je denimo v Franciji podobno kot pri nas, božič namenjen predvsem družinam, ulice so okrašene že nekaj tednov prej, precejšen pomen ima tudi Miklavž, ki 6. decembra obdari otroke. Po božični večerji, ki jo imenujejo réveillon, gredo k polnočnici, nato praznujejo. V Nemčiji je vse v lučkah, prirejajo adventne stojnice, božič praznujejo dva dni. Darila na božični večer otrokom prinese Christkind – otrok z angelskimi krili in zlatimi lasmi, ki simbolizira novorojenega Kristusa in ki mu otroci napišejo pisma s svojimi željami. 26. decembra, na dan sv. Štefana, obiščejo celotno družino. Poljska - sveti večer se imenuje wagilia, čez dan se postijo, božična večerja se prične z branjem evangelija, potem pojéjo juho in ribo, vrhunec religioznega obreda na sveti večer je skupno uživanje božičnih oblatov – ti so simbol, da si bo družina tudi v prihodnje vse delila kot v duhu Jezusovega nauka o ljubezni do bližnjega in sprave. Estonija - vsako leto 24. decembra estonski predsednik razglasi božično premirje – gre za 350 let star običaj. Na podeželju je na predbožični večer v navadi puščanje hrane na mizi in ognja v kaminu vse do jutra, da duhovi prednikov na predbožični večer obiščejo hiše. Danes je tam božič bolj miren praznik v ožjem družinskem krogu. Irska - njihova posebnost so sveče na oknih, ki predstavljajo dobrodošlico Mariji in Jožefu, ko sta iskala zatočišče. Svečo na oknu prižge najmlajša oseba v družini, upihne pa jo lahko le deklica z imenom Marija (Mary)...


KARDIOLOG IVAN KOS
Skoraj od njegove ustanovitve je član zbora Zagrebški zdravniki pevci - Medici Cantores Zagrabienses, tudi priljubljeni zdravnik, kulturnik in humanist iz Radencev, Ivan Kos, dr. med., ki v družbi poklicnih kolegov iz Zagreba dela veliko na doživljanju ter odkrivanju bogate zakladnice dveh narodov in svetovne kulturne dediščine. Plemenito poslanstvo dr. Kosa je vse od njegovih zgodnjih let življenja prepleteno z neizprosnim bojem za človeško dostojanstvo; od otroštva, ko je breme družinskega življenja morala prevzeti njegova ljubljena mama, z velikimi odpovedovanji in v skromnih razmerah mu je omogočila dosego najvišjih ciljev izobraženca in intelektualca na področju humane medicine. Pozneje si je s trdno oporo življenjske sopotnice Sonje in čudovitih otrok Ivana, Lidije in Marka ustvaril lepo družinsko skupnost in na koncu pristal na piedestalu upokojenca, kajti sredi leta 2013 se je po polnih 40 letih dela upokojil. Kljub zasluženemu pokoju, mu nemirni duh ni dopuščal zapreti vrat dolgoletne ordinacije v Zdravilišču Radenci in je še dobro leto delal kar naprej, sicer v zmanjšanem obsegu kot internist-kardiolog specialist.

Poklicno pot v Sloveniji je dr. Kos pričel 26. februarja 1973 v krajevni ambulanti Radenci v okviru ZD Gornja Radgona. Od novembra 1977 in vse do upokojitve pa je bil zaposlen v Zdravilišču Radenci. Že kot mladi zdravnik se je znašel v novem okolju, ki je hkrati pomenilo novo domovino. Ob življenjskih preizkušnjah je bil pred novimi izzivi na strokovnem področju, ki so hkrati pomenili pomembne mejnike v njegovi zdravniški karieri. Podal se je na specialistični študij in tako 1988 leta specializiral za kardiologijo v Zagrebu in angiologijo 1990 leta v Ljubljani. V zibelko mu je bilo položenih veliko talentov, kar mu je omogočilo vključevanje v javna dogajanja. Mnogi so ga spoznali ga kot odličnega organizatorja literarnih večerov, koncertov ter gledaliških in likovnih srečanj, zlasti pa dobrodelnih dogodkov. Kljub zahtevnosti zdravniškega poklica pa zelo rad zapoje v zboru ZG zdravnikov. Bogata življenjska pot dr. Kosa je delno poplačana tudi z visokimi državnimi priznanji: prav veliko mu pomenita priznanje delavec leta, ki ga je prejel v Kranju 22. septembra 2005 za izjemne uspehe pri doseganju skupnih ciljev – od družbe Sava; ter priznanje civilne zaščite Republike Slovenije za zasluge v vojni kot komandirju voda za prvo pomoč v Gornji Radgoni, ki mu je bilo podeljeno s strani predsednika Republike Slovenije leta 1992. Še naprej naj nas bogatijo vrline osebnosti dr. Kosa – humanost, iskrenost, nesebičnost, ki nam vlivajo vero in tolažbo za življenjske radosti, posebej takrat, ko se srečamo s temno platjo življenja – boleznijo ali trpljenjem. Zato, kot je dejal njegov veliki prijatelj Jože Tkalec s Kapele, dragi prijatelj: per aspera ad astra in ad moltos annos – bog te živi med prijatelji! Živijo tisti, ki se bojujejo!