Čeprav koline nimajo nič opraviti s kakšnim posebnim datumskim dnem na letnem koledarju pa kot pribito drži, da je praznik kolin, furež ali koljereja, kot se še imenuje, še vedno eden največjih praznikov slovenskega, zlasti podeželskega človeka. Svinja ni le domača žival s posebnim mestom v gospodarstvu, ampak prastari človeški in kulturni simbol. V večini primerov svinja simbolizira na eni strani plodnost in razcvet na drugi strani pa požrešnost, poželenje, jezo in nečistost. Čeprav je krščanstvo poskušalo pregnati poganska in predpoganska pojmovanja, se prašičev še vedno drži simbolika, povezana plodnostjo, občutkom skupnosti, sreče in izobilja. Zimsko obdobje, kot čas kolin, je značilno opravilo tudi za celotno Pomurje, vseeno pa se v različnih koncih regije nekoliko razlikujejo, in zato je zanimivo bilo na prizoriščih kolin na Cvenu, v Markovcih in v Pincah – Marofu...

Svinja sicer predstavlja najhvaležnejši objekt, ob katerem se sproščajo najrazličnejše perverzne šale in obnašanje. Vse druge živali dobijo ljubkovalna imena, le svinje so za to prikrajšane. Ljudje morajo svinje ločiti od drugih živali, ki pa jih v današnjem svetu neusmiljeno ubijajo. Zakol je zavit v skrivnost: dokler prašič ni mrtev, vlada na dvorišču popolna tišina; prašičeva smrt pomeni prehod od nečloveškega k človeškemu. Ta prehod pa spremlja vrsta simboličnih dejanj. Združena okrog iste mize, predstavlja družba človeško povezanost... In svojo tovrstno povezanost, med drugimi aktivnostmi, ki jih ne manjka skozi celo leto, vsako leto, s posebnimi kolinami pokažejo tudi v Markovcih na Goričkem, natančneje kar pri domačem župniku, kjer so konec prejšnjega tedna že osmič zapored pripravili etnološko prireditev, ki je namenjena povezovanju in druženju vernikov in drugih ljudi iz župnij Markovci in Gornji Petrovci, ki jih vodi priljubljeni župnik Dejan Horvat, ter tudi gostov iz okoliških župnij ter iz sosednjega madžarskega Porabja.

Župnik Dejan Horvat, ki je tako osmič uprizoril domače koline, ter na pravem vaškem prazniku pogostil nad 200 faranov in gostov nam je povedal: „Zakol prašiča, predelavo mesa v mesne izdelke in praznovanja ob tem, skupno imenujemo kar koline. Te so še danes med največjimi ali vsaj temeljnimi hišnimi prazniki po vaseh, pa tudi trgih in mestih. Poleg izraza koline poznamo po posameznih območjih Slovenije tudi druga poimenovanja, kot so svinjski praznik, domači praznik, prašičji praznik, furež, furovž, klanje, koljerija in drugi. Vendar koline še zdaleč niso le klanje in izdelovanje mesnih izdelkov, temveč splet dogodkov, tudi obredij, so družinski in v preteklosti tudi krajevni praznik v pozni jeseni in zimi“. Najznačilnejša obdobja za koline so bili in so tudi še danes dnevi pred Martinovim, božičem in v pustnem času. Starejši viri navajajo, da so v številnih naših krajih ob kolinah pojedli vse, kar so naredili iz prašiča. Klali so pri vsaki hiši, kar pomeni, da se je v zimskih dneh in tednih tako prehranila vsa vas. Ko so klali pri prvi hiši, so prišli na koline iz vseh drugih hiš in tako naprej do zadnje. Zato je ta praznik povezoval ljudi v skupnost. Skupno uživanje svežih klobas, pečene krvi in mesa je bilo pomemben družabni dogodek.

In ta se je torej, med drugim, ohranil tudi na skrajnjem severu Prekmurja, na Goričkem, kjer v sožitju, slogi in razumevanju živijo katoliki in evangeličani, Slovenci in Madžari. K temu v župnijah Gornji Petrovci (vasi: Gornji Petrovci, Križevci, Peskovci, Adrijanci, Lucova, Stanjevci, Boreča, Ženavlje, Neradnovci, Martinje, Šulinci) ter Markovci (Čepinci in Markovci) še posebej prispeva tudi domači župnik Dejan Horvat, ki je med vse krajani in ne samo farani izjemno priljubljen. Dejanu gotovo nikoli ni dolgočasno, saj poleg tega da vodi dve župniji s po približno 500 farani, največ časa nameni obnovi župnijskega doma, ki se nahaja tik ob cerkvi, in ki bo čez nekaj leti, ko bo končan pravi spomenik. Tudi cerkev je potrebno obnavljati, zelo veliko časa Dejanu pa vzame kmetovanje, saj je župnik v pravem smislu besede tudi kmet. Župnija Markovci namreč razpolaga z okrog 20 hektarji njiv ter več kot 30 hektarjev gozdov. In vse je to potrebno obdelati oz. urediti gozd, tako da župnik ima dejansko veliko dela. Zato si je tudi nabavil praktično vso potrebno kmetijsko mehanizacijo in opremo. Prav zanimivo je videti 40 – letnega fanta za oltarjem, nekaj minut pozneje pa že na traktorju in v gozdu ali z zidarsko žlico.

Ker pa je torej postal pravi kmet, in ker živi na podeželju med številnimi kmeti, ob tem je tudi rojen na podeželju (Strehovci), se je Dejan popolnoma vživel v takšen način življenja. Sam skuša skrbeti tudi za družabno življenje v župnijah, kjer deluje, saj pravi, da je življenje kmečkega prebivalstva nekako suhoparno, od spanja, krmljena živali, dela na polju, v vinogradu, gozdu, sadovnjaku, potem spet krmljenje živine, spanje..., občasni obiski občine in drugih uradov po opravkih, potem pa spet domov. Vesel je, da mu župljani sledijo in zato je že pred leti uvedel nekakšne „župnijske koline“, torej kmečki praznik, ki je v pravem smislu besede praznik. Ker se ne ukvarja edino z živinorejo, je župnik moral kupiti dva prašiča (210 in 320 kg) vse ostalo pa je prišlo predvsem iz Dejanove shrambe in kleti.

„Za t.i. župnijske koline sem se odločil pred leti, ko smo v Čepincih imeli kuharski tečaj za moške. Ob tem nam je potrebno nekaj mesa za prireditve, ki jih čez leto pripravljamo, konec koncev pa če imajo vsi krajani domači praznik, ki se mu rečejo koline, zakaj jih ne bi imeli tudi na nivoju župnije. Zato smo si omislili, da bi moški, ki so obiskovali tečaj, naredili vse kar je potrebno, od klanja, do priprave krvavic, kašnic, klobas, salam, ocvirkov, žolce..., kosanja mesta in priprave za zamrzovalnik, prekajevanje, tünko ipd. Ob tem bi prav oni pripravili tudi vse za pojedino na prireditvi, tako da bi po eni strani pokazali kaj so se naučili, po drugi pa bi pogostili svoje žene, ter druge sovaščane in goste. Že lani so župnijske koline bile sila odmevne, enako je tudi letos, ko se je skozi celi dan obrnilo nad 200 ljudi. Poleg faranov so prišli tudi drugi krajani, tako katoliške kot evangeličanske veroizpovedi, kot gostje iz Porabja ter tudi iz drugih delov države. In veselo ter zanimivo je bilo, saj so se ljudje družili in to je najpomembneje. Ljudje živijo s tem dogodkom“, nam je zadovoljno razlagal Dejan, ki je ponosen tudi na ekumanizem, torej odlično sodelovanje katolikov in evangeličanov, saj se je to potrdilo tudi ob tokratnem praznovanju „Mi moramo skupaj živeti, saj si soseda ne moreš izbirati. In zakaj bi se potem sovražili ali grdo gledali“, pravi Dejan Horvat, ki že snuje načrte za nove dogodke in prireditve.

Sicer pa, na mizah tudi tokrat ni manjkalo zelja, repe in drugih dobrot, ki so teknile sveži pečenki, zraven so bile tudi „tekoče zadeve“. Seveda pa smo se lahko posladkali tudi z nekaterimi domačimi sladkimi in slanini dobrotami. Za vse so poskrbeli predvsem: Ernest Škerlak, Zvonko Lainšček, Metod Marišnik, Tomaž Črnko, Stanko Gredenar, Stanko Lepoša, Duša Vogrinčič-Supa, Darko Časar, Melita Črnko, Marija Lainšček...