Cerkvena občina Apače obeležila 80 – letnico obstoja in delovanja Objekt Evangeličanske občine Apače je potreben nujne prenove V navzočnosti številnih gostov, med katerimi so bili tudi škof in inšpektor Evangeličanske cerkev, mag. Geza Erniša in Aleksander Kerčmar, direktor urada za verske skupnosti Drago Čepar, mnogi evangeličanski duhovniki iz Slovenije in sosednje Avstrije, župnik rimskokatoliške cerkve Apače Janez Ferencek, ter desetine vernikov in vernic, so v Apačah obeležili visok jubilej, 80 – letnico obstoja in delovanja Evangeličanske cerkvene občine (ECO) Apače. Pod geslom „Trden grad je naš gospod bog“, so visok jubilej samostojnosti svoje cerkvene občine v Apačah obeležili s svečanim bogoslužjem in blagoslovitvijo, zanimivim kulturnim programom, zasaditvijo spominskega drevesca – bora ter prijetnim druženjem. S pomočjo številnih vernik in vernic, ki so med drugim poskrbele tudi za bogato obložene mize z domačimi dobrotami, sta za zanimivo in prijetno proslavo poskrbela predvsem kaplan in inšpektorica ECO Apače, Igor Vukan Omar ter Vladimira Violeta Deutsch Mesarič, pomembno vlogo pa so odigrali tudi nekateri drugi visoki cerkveni dostojanstveniki.
Po pozdravnih besedah administratorja ECO Apače Igorja Vukana Omarja, Preludiju, v izvedbi Tiborja Jaušovca ter skupne pesmi: Trden grad, sta prvi del oltarske službe opravila duhovnika, mag. Leon Novak in mag.Vladimira Violeta Mesarič. Pred drugim delom uvodne oltarske službe (duhovnika: Simona Prosič Filip in Aleksander Erniša), so prisotni prisluhnili glasbeni točki (Laura Šalamun-flavta, spremljava: Tibor Jaušovec). Po še eni skupni pesmi, je sledila izbrana pridiga škofa, mag. Geza Erniša, ki je nekoliko pozneje tudi blagoslovil ECO Apače. Pozdravu in kratki predstavitvi gmajne (inšpektorica ECO Apače Violeta Deutsch Mesarič), so sledili: glasbena točka (Dušan Slaček – kitara), citat iz Biblije: »Bog je stvarnik vsega« (Marija Slavič) ter recitacija (Nastja Šalamun, Anja Cvetko). Zaključno oltarsko službo so opravili duhovniki: Aleksander Balažic, Igor Vukan Omar in Geza Erniša, po še eni skupni pesmi ter postludiju (Tibor Jaušovec), so se vsi prisotni udeležili še zasaditve spominskega drevesa – bora in nato seveda svečanosti ob kozarčku in dobrotah.
„80 let! Kaj je to v pomnilniku zgodovine? Zaenkrat še bore malo. Pa vendar: za nas, tukaj in sedaj to pomeni, da se je samostojnost cerkvene občine uradno zabeležila - registrirala leta 1929 ali natančneje 1.11.1929. Več ali manj organizirano življenje evangeličanov na tem področju sega v zgodnje 16. stoletje. Za marsikoga bo morda zanimiv podatek, da so se radgonski evangeličani že v 16. stol. zbirali v tamkajšnji župnijski cerkvi. Ko so bili iz slednje pregnani, so si zunaj mesta postavili svojo molilnico na lokaciji sedanje Lackove ulice št.17 v Radgoni. Objekt in kar precejšnje zemljišče okrog tega jim je omogočil (podaril) tedanji Radgonski grof Herbertsdorf. Na tem istem mestu oz. v objektu je začela delovati tudi prva šola že leta 1535, namenjena otrokom, dečkom in deklicam vseh stanov, da bi se naučili brati in pisati. Na tej stavbi je bila v Trubarjevem letu postavljena plošča kot spominsko obeležje. Zagotovo so to molilnico in šolo obiskovali tudi ljudje iz Apaške kotline“, je med drugim dejala Violeta Deutsch Mesarič, ki je podrobno orisala zgodovino ECO Apače v minulih 80 let.
Življenje in delovanje evangeličanov na področju Apaške kotline, Zg. Ščavnice, Velke, skratka v 28 vaseh, pa je v zgodovini bilo izmenično povezano z senioratom Maribor, senioratom Graz in senioratom Murska Sobota, vse skupaj pa pod okriljem oz. višjo pristojnostjo Evangeličanske škofije Zagreb. Sami verniki in cerkveno življenje se je močno navezovalo na cerkev v Mariboru in Radkersburgu, ter seveda tudi na cerkve v Prekmurju, posebej Puconce. Do leta 1919 je spadalo to področje kot filijala k cerkvi v Radkersburgu. Novonastale razmere po končani I. sv. vojni so od tukajšnjih evangeličanov zahtevale prilagoditev dani situaciji, hkrati pa so sprožile potrebo po ustanovitvi lastne in samostojne cerkvene občine. Večalo se je število šoloobveznih otrok, potrebna je bila verska vzgoja, duhovnika in cerkvenega objekta pa verniki niso imeli. Ker so bili evangeličanski verniki v teh krajih številčno šibki, njihovo registrirano število je bilo 380, so se pojavljali razni pritiski, čemur so se evangeličani odločno uprli in zahtevali pomoč od Evangeličanske cerkve v Prekmurju, seniorata v Mariboru in škofije v Zagrebu. Deloma se je problem rešil s tem, da je dvakrat mesečno v Apače prihajal veroučitelj iz Prekmurja. Še največ težav pa so predstavljala pokopališča. V takratnem času namreč ni bilo dovoljeno pokopavati evangeličane na katoliška pokopališča. Pokop je bil dovoljen ob pokopališču, ali pa so bili prisiljeni svoje pokojne odpeljati na najbližja pokopališča, kjer je bilo bodisi, pokopanih več evangeličanskih vernikov, ali pa npr. v Gornjo Radgono, kjer je bilo večje evangeličansko pokopališče.
Vse omenjene težave so verniki iznesli na senioratnem občnem zboru 29. junija 1929. Takratni škof, Filip Popp iz Zagreba, je predlagal, naj verniki poskušajo v Apačah ali v bližini kupiti hišo, katero bi lahko preuredili v molilnico ob tem pa naj poskušajo urediti tudi svoje lastno pokopališče. V začetnih aktivnostih je ves čas deloval tudi okrožni zdravnik dr. Julius Matthey, okrožni zdravnik in v cerkvenem življenju zelo aktiven evangeličan. In 1.11.1929 je v Apače prišel Mariborski senior Johan Baron, ki je vodil božjo službo v šoli. Po končani božji službi je bila v prisotnosti pretežnega dela evangeličanov ustanovljena samostojna cerkvena občina Apače. Iz zabeleženih podatkov je razvidno, da se je zbralo 232 vernic in vernikov. Dne 14. aprila 1930 sta senior Štefan Kovač in senioratni inšpektor Cerkve Josip Benko, ki je bil tudi narodni poslanec dosegla, da se opravi nakup primerne stanovanjske hiše z nekaj zemljišča. Hiša je bila kupljena od posestnice Ane Schaub. Zgradba bi naj izvirala iz leta 1864, v lasti Schaubovih pa bi naj bila od leta 1894. Cena je bila visoka ( takratnih 215.660 dinarjev), Dokupilo se je tudi nekaj zemljišča, kot tudi zemljišče za pokopališče. Kupoprodajna pogodba je bila podpisana in registrirana na davčnem uradu 17.04.1931. S tem se je želja vernikov izpolnila. Dobili so prepotreben bogoslužni prostor za opravljanje svojih verskih dejavnosti. So se pa močno zadolžili z najetjem 220.000,00 din dolgoročnega posojila pri Občinski hranilnici Murska Sobota po 9 % obrestni meri in še 30.000,00 din pri drugih kreditodajalcih. Na hišo niso želeli vpisati hipoteke, pač pa je bilo 50 vernikov pooblaščeno od 350 gospodinjstev in posestev, da v njihovem imenu podpišejo zadolžnico hranilnici in s tem jamčijo za Evangeličansko cerkev Apače, kar je bilo tudi storjeno v prepričanju, da z odplačilom ne bo večjih težav, ki pa so se pokazale, žal, prekmalu. Presenetila je znana gospodarska kriza, ki je zajela celotno kraljevino Jugoslavijo in Evropo; leta 1934 so se vsi obstoječi dolgovi bankam povečali za 150 %, tudi davki so naraščali, odkupne cene pa padale in težki časi so nastali tudi za posestnike, trgovce in za vse ljudi. Pričete so bile aktivnosti zbiranja prispevkov. Da pa ne bi v času urejanja ostajala hiša »neprofitna«, je bil za določen čas (od 15.maja 1931 do 14. maja 1934) del prostorov dan v najem zdravniku iz Apač, dr. Milku Pečetu.
S prihodom prvega pridigarja, Zoltana (Zlatka) Kerčmarja, junija leta 1932, se je cerkvena občina povsem osamosvojila. Vzpostavila je samostojno evidenco oz. obvezne knjige. 23.2.1933 je bil kupljen harmonij, da je Božje službe popestrila tudi glasba. Na izrednem občnem zboru filijalne cerkve dne 5.11.1933 je bil izvoljen prvi12-članski cerkveni odbor. Cerkev je tedaj dobila tudi svoje laično vodstvo –inšpektorja in prezbiterij. Za to funkcijo je za dobo 6 let bil enoglasno izvoljen trgovec in posestnik Franc Lovenjak iz Žibercev, za blagajnika prav tako enoglasno Ludvik Matuš. Od tedaj so bile božje službe vsako nedeljo in na vse evangeličanske cerkvene praznike. Aktivnosti na raznih področjih so bile opazne. Uredilo se je pokopališče, priprave so stekle za gradnjo mrtvašnice, ob pokopališču je bila zasajena živa meja iz gabra. Uradna blagoslovitev nove samostojne cerkve je bila opravljena 16. septembra 1934. Prvi mladi konfirmandi so opravili konfirmacijo leta 1935 in sicer je bilo to 10 deklic in 5 dečkov. Zabeleženo je bilo 9 porok. Tega leta se je v tej cerkvi poročil tudi njen pridigar Zoltan Kerčmar. Z njegovo življenjsko sopotnico Gizelo roj. Bacz, ki je izvirala iz Koeszega na Madžarskem, je pridobila cerkev zelo aktivno cerkveno delavko. Seveda se je mlada cerkvena občina soočila z vrsto bremen in težav. Potrebno je bilo odplačevati dolgove za kupljeno hišo in zemljišča (dolg je bil v celoti odplačan 28.02. 1946) vendar je vodila zelo razgibano in pestro cerkveno življenje.
Leta 1939 je bilo stanje sledeče: Imela je tri pokopališča, in sicer v Gornji Radgoni, Ščavnici in Apačah. Štela je 363 vernic in vernikov, imela je svojega stalnega duhovnika oz. pridigarja. Otroci so bili podeljeni na tri ljudske šole, verouk je bil dvakrat tedensko po dve uri. Cerkev je imela tudi lasten zbor, ki je štel kar 42 pevk in pevcev, zelo aktivno žensko društvo ustanovljeno na ustanovnem zboru 13.marca 1938, ki ga je vodila pridigarjeva soproga in izredno aktivno mladinsko delovanje. Leta 1937 je bila občina celo pohvaljena in poimenovana za evangeličansko cerkveno občino z najbolj razvitim delovanjem mladih. ECO Apače je najbolj prizadela II. sv. vojna, ko se je dvakrat zaplenilo molilnico. Obakrat je posredoval Mariborski senior Johan Baron in dosegel preklic zaplembe. V času okupacije so cerkveno občino zasedli Nemci. Takoj po II. sv. vojni se je nasilno izseljevalo prebivalstvo in tudi število članov Evangeličanske cerkve se je skorajda prepolovilo. ECO Apače je odslej spadala k Prekmurju v seniorat Puconci. Po smrti Zoltana Kerčmarja 1962 je administratorstvo nad apaško cerkvijo z 2.2.1963 prevzel kantor iz moravske cerkvene občine Željko Škalič, po poklicu učitelj, ki je v Apače prihajal vsako 2. in 3. nedeljo v mesecu. Upokojen je bil s 1.12.1970, vendar je prihajal v Apače vse do svoje smrti marca 1982. leta. Od leta 1982 dalje je cerkveno občino oskrbovalo več duhovnikov iz Prekmurja, med njimi kar 13 let sedanji škof Geza Erniša, mag. teologije. Od 1.1.1998, pa je ECO dobila svojo stalno duhovnico mag. Vladimiro Mesarič, univ. dipl. teol., ki je vodila to cerkveno občino 8 let. V tem času je bila notranjost cerkve renovirana ter povečan Bogoslužni prostor, urejeno je bilo tudi centralno gretje, dobila je oltar in krstni kamen, novi električni glasbeni instrument, uredila se je okolica. Pomembna sredstva za to je takrat prispevala občina Gornja Radgona. Cerkvena občina je zopet zaživela in s svojim delovanjem obogatila tako ožjo, kot širšo okolico ter vzpostavila aktivnosti tudi na ekumenskem področju.
S 1.1. 2006 prihaja opravljat bogoslužja kaplan Igor Omar Vukan iz Puconcev, zaposlen pri Evangeličanski humanitarni organizaciji Podpornica, in ki je bil imenovan tudi za administratorja te cerkve. Bogoslužja so dvakrat mesečno in na vse cerkvene praznike. Cerkveni objekt je potreben nujne obnove. Uspelo je obnoviti le streho, ki je bila izredno dotrajana in bi se lahko zrušila, ter cerkveni stolp, za kar je bilo najeto delno tudi posojilo. Cerkev je tako dobila novi krov nad glavo. Močno dotrajala pa so vsa okna, vidno odpada omet na vseh straneh in okrasni fasadni detajli. Do sedaj so priskočili na pomoč ECO Maribor, brez katere obnova dejansko sploh ne bi bila mogoča. Svoj prispevek pa so darovali še Evangeličansko društvo žena, ECO Dolnji Slaveči, Duhovniški zbor, Evangeličanska cerkev z Avstrijske Koroške in seveda verniki in vernice Apaške cerkvene občine ter tudi drugi posamezniki. Svoj prispevek kot donacijo so dodali tudi izdelovalec projekta za obnovo, in sicer. Projekt invest ter izvajalec del Montaža Lončarič.