Pred dnevi, 17. oktobra je minilo natanko šest desetletij odkar sta si v tišinski farni cerkvi Marijinega rojstva večno zvestobo v dobrem in slabem ter ljubezen obljubila Jožefa Žemljič in Mirko Gumilar s Petanjcev. In nekaj dni pozneje so v družbi najbližjih svojcev, prijateljev in znancev, v isti cerkvi obeležili visok skupni življenjski jubilej – 60. letnico zakona ali kot rečejo biserno poroko. Mladost, pa tudi prva skupna leta, jima niso bila postlana z rožicami, saj sta oba odraščala v pomanjkanju in revščini.
Mirko se je 7.7.1930 rodil kot najmlajši, peti otrok na za takratne razmere srednje veliki kmetiji na Spodnjih Petanjcih; žena Jožefa, rojena 5.10.1927 in jo še vedno po domače kličejo Pepika, pa je že kot nebogljeno dekletce, ki je odraščala na Srednjih Petanjcih, okusila bridkosti življenja v času svetovne gospodarske krize. Oče je odšel s trebuhom za kruhom v Ameriko (Argentino), ko se mu hčerka še niti rodila ni in se njuni življenjski poti nista nikoli srečali; pa tudi mamo, ki je odšla za očetom, ko je bilo današnji slavljenki vsega 15 mesecev, ni nikoli prav poznala. Starša, ki sta se nameravala po nekaj letih tujine vrniti in skupaj zaživeti novo življenje, sta za vedno ostala v tujini: mama je po štirih letih v tujini zbolela in umrla; oče si je tam z zdomko iz Nemčavcev ustvaril novo družino. Slavljenka ima čez lužo dva polbrata in eno polsestro, s katerimi je pred leti navezala stike. Čeprav se ne poznajo in ne govorijo istega jezika, si dopisujejo.
Jožefa je odraščala na zelo mali kmetiji pri po maminih starih starših in zaradi spleta nesrečnih okoliščin staršev v okolici in doma okusila veliko grenkobe v srcu in duši. Čeprav so zlasti Jožefini najbližji nasprotovali njuni zvezi, je bila ljubezen med njima močnejša oz. kot bi zapisal pravljičar, je dobro zmagalo nad slabim. Štiri leta sta na eni od petanjskih domačij živela kod podnajemnika, ko sta s skupnimi prihranki kupila parcelo na naslovu Petanjci 116/C, pa sta začela graditi hišo. V njej živita še danes. Sad njune velike ljubezni je hčerka Marjeta, ki sta jo povila leta 1948. Leta 1953 se je družina povečala še za sina Slavka. Mirko se je v polnilnici slatine v Radencih zaposlil že kot 15-letnik, Jožefa je v isti družbi leta 1982 dočakala upokojitev. Vmes je bil Mirko za nekaj let zaposlen tudi v Mariboru, najdlje – 23 let, pa je bil poklicni voznik pri transporu Avtoradgona, kjer se je leta 1986 tudi upokojil.
Čas je mineval in prinašal spremembe. Tudi v družini. Hčerka se je omožila v Veržej, sin v Boračevo, kjer sta si ustvarila družini. Slavljenca sta vesela obiskov treh vnukinj – Ksenije, Anite in Slavke, ter vnuka Daria; še bolj pa petih pravnukov: Tilna, Gašperja, Julije, Valentine in Luke Valentina. Kljub številnim obveznostim sta današnja jubilanta v najaktivnejšem delu življenja našla prosti čas tudi zase: Mirko je dolgoletni gasilec, saj je v njihove vrste vstopil že leta 1955. Je tudi velik ljubitelj dirk konj kasačev – nenazadnje je uspešen kasač tudi njegov zet, ter tudi zaradi poklicne predanosti tudi dirk motorjev in avtomobilov. Jožefa je v mlajših letih prepevala v številnih pevskih zborih, ko je bila vešča tudi v številnih ročnih del, zlasti pri šivanju gobelinov. Še vedno pa skrbi za zelenjavni vrt in vzorno urejeno okolico, kjer se na vsakem koraku bohoti nešteto različnih rož. Mirku pa je kajpak zaupana košnja zelenic okrog hiše. Kot zanimivost povejmo še, da Mirko še vedno rad sede za volan in opravi vse potrebne vožnje po Pomurju. Do leta 2015 ima tudi podaljšano vozniško dovoljenje. Kot se spominja, je samo za potrebe službe opravil poltretji milijon kilometrov, s pretežnim prevozom radenske slatine tako rekoč v vse konce in kraje nekdanje SFRJ.
To je sicer Jožefina in Mirkova že tretja poroka. Prvo, pred 60 leti, ju je na skupno pot popeljal tišinski župnik Franc Gregor, ki je bil zanimivo prisoten tudi pri njuni drugi, zlati poroki v cerkvi leta 2003, ki jo je potrdil Ivan Kranjec; tretjo, tokratno diamantno poroko pa je opravil sedanji župnik na Tišini Boštjan Čeh. In po svečani maši so se vsi prisotni izpred tišinske cerkev zapeljali do priljubljenega gostišča „Mencigar“ na Krajini, kjer so ji domači gostinci razvajali z mnogimi dobrotami..., do naslednje, platinaste poroke, čez deset let!
Kdaj praznujemo obletnice poroke?
Čeprav tisti, ki se ljubijo in so uspešni v zakonu, imajo razlog za praznovanje vsak dan, se je nekako ustalila praksa, da se praznujejo srebrna, zlata, diamanta... poroka. Je pa zanimivo, da ponekod praznujejo veliko več, saj se praktično ob vsaki obletnici, lahko poročijo znova in znova. In zanimivo, večina obletnic ima tudi svoja imena, kot so: 1. obletnica: bombažna poroka; 2. obletnica: usnjena poroka; 3. obletnica: peščena poroka; 4. obletnica: voščena poroka; 5. obletnica: lesena poroka; 6. obletnica: ciprova poroka; 7. obletnica: volnena poroka; 8. obletnica:makova poroka; 9. obletnica: lončena poroka; 10. obletnica: kositrna poroka; 11. obletnica: koralna poroka; 12. obletnica: svilena poroka; 13. obletnica: šmarnična poroka; 14. obletnica: svinčena poroka; 15. obletnica: kristalna poroka; 20. obletnica: porcelanasta poroka; 25. obletnica: srebrna poroka; 30.obletnica: srebrno-rubinasta poroka; 35. obletnica rubinasta poroka; 40. obletnica: smaragdna poroka; 45. obletnica: pozlačena poroka; 50. obletnica: zlata poroka; 60. obletnica: biserna poroka; 70. obletnica: platinasta poroka; 75. obletnica: alabastrna poroka; 80. obletnica: hrastova poroka...
Avtentičnost imen in oznak praznovanj je neuradna, ker so viri zelo različni - pa saj - ali je pomembno, kdo se je tega spomnil in zakaj? Pomembno je, da se imamo naslednjih petdeset (in več) let v dvoje lepo...