Ob letošnjem državno - kulturnem prazniku Dnevu reformacije (31.10.), in 459 – letnici prve Slovenske knjige, je osrednja proslava na območju Gornje Radgone, že enajsta po vrsti, potekala nekaj dni pred praznikom, in sicer na prostem ter v kulturnem domu Gornja Radgona. V organizaciji Evangeličanske cerkvene občine Apače, ki je ena izmed Evangeličanskih cerkvenih občin v Sloveniji in občine Gornja Radgona, se je letošnja proslava začela na mestu, kjer stoji prva protestantska šola iz leta 1535, na Lackovi ulici v Gornji Radgoni. V navzočnosti kar nekaj gostov je kratek glasbeni program - skice za konec tedna, Fontana, skladatelja Ivana Shekov, izvedel Trio flavt učenk Glasbene šole Gornja Radgona (Urška Kur, Maša Julija Žnuderl in Tjaša Jelen), pod mentorstvom Marije Djurić, prof. Prisotne sta nagovorila predsednik pomurske podružnice Slovenskega protestantskega društva Geza Farkaš in evangeličanska duhovnica ter prva namestnica vojaškega vikarja, mag. Vladimir Mesarič Jazbinšek.
Na osrednji prireditvi, ki je potekala v radgonskem kulturnem domu, in katere se je udeležilo veliko število gostov in obiskovalcev, pa se je odvijalo marsikaj zanimivega. V kulturnem programu na temo, Trubar in slovenska glasba, so sodelovali otroci iz osnovnih šol Gornja Radgona, Apače in Radenci, ter iz Glasbene šole Gornja Radgona, zraven pa je bil tudi nepogrešljivi Mojster Janez Rozman s svojo tiskarno... Pod vodstvom duhovnica in prve namestnice vojaškega vikarja, mag. Vladimir Mesarič Jazbinšek, je prisotne pozdravil radgonski župan in poslanec DZ, Anton Kampuš, ki je kljub trenutni krizi, izrazil optimizem, slavnostni govornik pa je bil akademik dr. Boštjan Žekš, minister za Slovence po svetu in v zamejstvu, ki je spomnil, da s proslavo dneva reformacije izražamo svojo privrženost raznolikosti, pluralizmu, toleranci in pozitivnemu razmišljanju. „Spoštujmo pozitivna dejanja vseh naših prednikov in naših sodobnikov, njihove napake, zmote, negativna dejanja pa prepustimo pozabi. V tem smislu vsak od nas in od naših prednikov nekaj malega prispeva k sijajni slovenski zgodovini, katere sijajnosti ne želimo videti in katere osnovo tvorijo dela naših protestantov, ki se jim danes zahvaljujemo. Prav zaradi tega nam ni treba preveč zagrizeno brskati po napakah iz preteklosti, ampak »glejmo naprej«. In bomo »stali in obstali«. In še kaj drugega“, je dejal slavnostni govornik.
V zelo poučnem nagovoru pa je akademik Žekš najprej spomnil kaj se je dogajalo 31. oktobra 1517, ko je Martin Luter poslal cerkvenim dostojanstvenikom svojih petindevetdeset tez proti zlorabi odpustkov, ki naj bi jih 31. oktobra nabil na vrata cerkve v Wittenbergu, na kar lahko gledamo kot na začetek reformacijskega gibanja in začetek nastajanja nove evangeličanske cerkve. „Zato je pri nas dan reformacije sicer malo bolj praznik naših evangeličanov, Pomurcev in Prekmurcev, je pa seveda tudi izjemno pomemben za vse Slovence, saj se ob tem spominjamo velikega prispevka naših protestantov, ki so v 16. stoletju postavili temelje slovenski književnosti ter slovenskemu knjižnemu jeziku in s tem temelje sodobne slovenske kulturne samobitnosti. Pri tem se ne spominjamo samo Primoža Trubarja, očeta prve slovenske knjige, katerega 500. obletnico rojstva smo slavili lani, ampak vseh treh generacij teh bistrih, prizadevnih, razgledanih in dejavnih mož, ki so v 16. stoletju zgradili kulturno podlago za sodobno slovenstvo s šolami, tiskarno in utrditvijo slovenščine kot cerkvenega in javnega jezika. Prav letos se spominjamo 420-letnice smrti Jurija Dalmatina in 425-letnice njegovega prevoda celotne Biblije, starega in novega testamenta, kar je bil nedvomno vrhunec drugega protestantskega rodu. Ta Biblija, Tu je vse svetu pismu stariga inu noviga testamenta je v svetu ena od prvih dvajsetih v narodnih jezikih in je izjemen dosežek naroda, ki je prišel do svoje države šele več kot 400 let kasneje“, je spomnil dr. Žekš.
Po njegovem se je tudi po katoliški obnovi pri nas ohranilo protestantsko izročilo. Še naprej se je uporabljala Dalmatinova Biblija in tudi prva katoliška, Japljeva izdaja Biblije dvesto let kasneje se je močno opirala nanjo. Po obdobju protestantov so drugi gradili na njihovi dediščini, pa če so se tega zavedali ali ne. Tudi Janez Vajkard Valvasor ob koncu stoletja, na začetku katerega je prevladala katoliška obnova, v svoji Slavi vojvodine Kranjske s pohvalnimi besedami prikaže delo protestantov kot utemeljiteljev slovenske književnosti. Razvoj se nadaljuje preko Academiae operosorum, Zoisa, Prešerna, Slomška, Cankarja, do samostojne slovenske države. Lep primer razvoja, ki sloni na delu predhodnikov, čeprav morda na krajši časovni skali včasih zgleda, da gre za prelome in uničevanje lastne dediščine.
Prazniki, kot je današnji, ne služijo le poveličevanju naših prednikov in s tem nas samih, ampak lahko iz delovanja naših protestantov dobimo tudi koristne napotke za naše sedanje življenje in delo. Eden od najvažnejših prispevkov protestantov je seveda slovenski knjižni jezik, jezik za vse Slovence, jezik, v katerem so bili sposobni izraziti tudi tako zahtevne tekste, kot je Biblija, jezik, ki je bil odprt spremembam. To dragoceno dediščino smo prevzeli od njih in jo moramo gojiti naprej. V duhu protestantov: strpno in odprto moramo skrbeti za razvoj in krepitev jezika, da se bo prilagajal novemu svetu in bil sposoben izraziti najsubtilnejša razmišljanja in najbolj zapletena znanstvena dognanja. Jezik moramo razvijati in gojiti, ni pa se potrebno izčrpavati v njegovi obrambi, saj nam ga nihče ne namerava uničiti. „Naš jezik ni ogrožen, oz. je ogrožen prav toliko kot drugi jeziki, če bomo le skrbeli zanj. To pa je naloga vseh nas, ne le naših slovenistov, ki bi bili, se zdi, včasih pripravljeni prevzeti to breme kar nase“, je poudaril akademik Žekš in nadaljeval: „Drugi nauk naših protestantov za današnjo rabo sledi iz tega, da so se obračali na vse »ljube Slovence«, ne da bi upoštevali meje med deželami. Tudi mi danes moramo razmišljati o vseh Slovencih, tistih tukaj doma, ki bodo morda tudi za neko obdobje odšli v tujino, tistih v zamejstvu, ki žive in ohranjajo našo narodno kulturo na ozemlju, kjer so od nekdaj živeli, in tistih v tujini, ki so se izselili iz ekonomskih ali političnih razlogov ali pa tam študirajo in bodo tam ostali ali pa se bodo vrnili domov. Vsi ti morajo tvoriti enotno narodno občestvo, ki se med seboj izmenjuje in oplaja ter tudi aktivno vpliva na bodoči razvoj države Slovenije. Seveda je treba k temu občestvu dodati tudi vse tujce, ki so živeli in delali ali ki sedaj živijo in delajo v Sloveniji. Le tako nas bo več“.
Minister za Slovence po svetu in v zamejstvu je nadaljeval, da iz naukov reformacije lahko povzamemo tudi napotke za obnašanje v teh težkih, kriznih časih, ko ne zaupamo več niti sebi, niti ljudem niti Bogu. Vrniti se moramo k temeljem reformacije, ki sloni na odgovornih posameznikih. „Nihče ne more lastne odgovornosti prenašati na druge, kar ne velja le v razmerju do Boga, ampak za prav vse, kar počnemo. Samo skupnost samostojnih, ustvarjalnih in odgovornih posameznikov premika svet in zgodovino. Tudi v tej krizi mora vsak od nas po svoji najboljši moči prispevati za svojo dobrobit in za dobrobit družbe kot celote. Ne iščimo napak pri drugih, ampak raje popravljajmo svoje. Ob tem moramo biti samozavestni (ne samozadovoljni), pogumni in odprti v svet, ki se ga ne smemo bati. Že naši protestanti so po eni strani verjeli v slovenski narod, po drugi pa so bili evropski Slovenci in so delovali v širokih srednjeevropskih okvirih s prepričanjem, ki nas mora voditi tudi danes, da nismo tako veliki, da bi se lahko brez škode zapirali vase, in tudi ne, da ne bi morali nenehoma pazljivo skrbeti zase“, je še dodal akademik dr. Boštjan Žekš.