Kaj vse se skriva v velikonočni košarici?
Velika noč je največji krščanski praznik. To je dan, ko se verniki in vsi drugi spominjamo največjega čudeža in temelja krščanske vere - vstajenja Jezusa Kristusa od mrtvih. Skrivnost vstajenja lahko razumemo samo v moči vere, ki je presežni Božji dar. Jezus Kristus nas je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil, kar pomeni, da greh in smrt nimata zadnje in dokončne besede v našem življenju, ampak nam je Jezus odprl pot v večno življenje. Jezus je v svojem zemeljskem življenju večkrat napovedal svojo smrt in vstajenje od mrtvih. Kristjani verujejo v Jezusovo vstajenje na osnovi pričevanj oseb, ki se jim je Jezus prikazal po vstajenju in jim z očitnimi znamenji dokazal svojo istovetnost«, poudarjajo krščanski duhovniki.
In v okviru velikonočnega praznovanja, ima pomembno vlogo tudi velika sobota. Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki, ne le po farnih cerkvah temveč praktično po vseh krajih svoje župnije, blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki blagoslovijo svoje domove. Na velikonočnem ognju gospodinje pripravljajo velikonočne dobrote. Sobota je dan celodnevnega čaščenja Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Velikonočni blagoslov jedil ima posebno simboliko. Sicer pa, velikonočno praznovanje začnemo zvečer s slovesnim bogoslužjem, pri katerem imata poseben pomen hvalnica velikonočni sveči, ki predstavlja vstalega Kristusa in krstno bogoslužje oziroma obnovitev krstnih obljub. Pri sv. maši berejo večje število svetopisemskih besedil, ki imajo globok pomen za odrešenjsko zgodovino.
Kot rečeno, na velikonočno soboto poteka blagoslov (žegnanje) jedil, ki so se v starih časih zložila v jerbas - ta se je nosil na glavi na posebnem svitku. Hrana se je pokrila z lepo izvezenim prtičkom. Včasih so jerbas k žegnu nosila dekleta, ponavadi najstarejša neporočena hči pri hiši. Živa je bila vraža, da se bo tisto leto prvo omožilo dekle, ki prvo pride od blagoslova domov. In se je rado zgodilo, da je bila želja (po poroki) prevelika, pazljivost pa premajhna, jerbas je zgubil ravnotežje na glavi, pa so se stresla velikonočna jedila po tleh vsem na ogled, ponekod pa se je med njimi znašel tudi kak star »škarpet«, ki je umetno povečal bogastvo naloženega jerbasa. Danes se jedila nesejo k žegnu v košaricah, prekrita pa so z izvezenimi prtički, ki predstavljajo spomladanski ali pa velikonočni motiv. K žegnu se vedno nesejo točno določena živila: suho meso kot simbol Kristusovega telesa, hrenova korenina ponazarja žeblje, ki so Kristusa pribili na križ, potica (ki je bila včasih vedno pečena v okroglem šarklju) predstavlja trnovo krono, rdeči pirhi pa kaplje Kristusove krvi. Danes se skriva po košaricah še marsikaj drugega: pomaranče (te lahko predstavljajo tudi gobo, po kateri so dali rimski vojaki Kristusu na križu kis), poleg pravih pirhov ležijo tisti čokoladni, iz kake otroške košarice pa moli ušesa tudi kak čokoladni velikonočni zajček… Blagoslovljena jedila so se dala na mizo v nedeljo zjutraj za zajtrk, na kmetijah pa so bile koščka blagoslovljenega kruha (ali potice) deležne tudi vse živali.
Tako je izbor velikonočnih dobrot nekako zakoreninjen s simbolnimi jedmi. Velikonočni zajtrk res ne dovoljuje nobenih novosti. V tem ob(r)edu je skrit čar otroštva, spomin nas ponese v čas, ko smo z neizmernim navdušenjem čakali pirhov, snidenja s sorodniki in dobre hrane. Ni kaj, velikonočni zajtrk je nekaj izjemnega. Le enkrat na leto, a leto za letom jemo tako nenavadne kombinacije hrane, kot rezino prekajene kuhane šunke na kosu potice, premazane s hrenom. In kako harmonični so vsi ti okusi skupaj! Res je velikonočni zajtrk obilna in dolgotrajna jedača in posebej odrasli bi lahko kosilo kar preskočili. A prej ali pozneje je treba spet prekladati lonce. Običajno se zgodi, da nam od zajtrka ostane vsega po malem ali kar veliko. Torej bi bilo najbolj primerno, če že za (pozno) kosilo porabimo nekaj ostankov zajtrka. Če je ostalo mesa in potice še vseeno preveč, ju razporedimo na manjše kose, dobro zapakiramo in shranimo v zamrzovalnik.