Če v naselju Dolge njive pri Voličini v občini Lenart v Slovenskih goricah, kjer na nadmorski višini 379 metrov v tridesetih gospodinjstev živi nekaj nad 120 prebivalcev, ne bi bilo Društva presmec, se o naselju ne bi veliko vedelo. Tako pa so Dolge njive, ki so razložene po vrhu plečatega slemena v jugozahodnem delu Slovenskih goric, na razvodju med rekama Dravo in Pesnico, znane ne le po Sloveniji, temveč tudi po vsem svetu. Kraj, ki je križišče cest iz Slovenskih goric proti Mariboru, Ptuju in Lenartu, je v svet ponesel presmec, ki je prišel v Guinnessovo knjigo rekordov. Letos namreč mineva 13 let odkar je Društvo presmec iz Dolgih njiv, zaradi rekordnega presmeca, vpisano v Guinnessovo knjigo rekordov. Bilo je namreč na Cvetna nedelja leta 1999, ko je 120 ljudi iz Dolgih njiv proti Voličini ponosno poneslo 303,80 metrov dolg presmec, ki se je s svojo rekordno dolžino vpisal v Guinnessovo knjigo rekordov. „Kar mesec dni smo pletli presmec, za katerega smo porabili kar šest velikih prikolic zelenja. In ponosni smo, da nam je uspelo. Oddahnili smo se, ko je presmec bil ovit okrog naše cerkve“, se največjega uspeha društva spominja njegov ustanovitelj in tudi današnji predsednik Jože Vogrin.
Tri leta pred tem, 1996 je bilo ustanovljeno omenjeno društvo, ki je na začetku štelo 12 članov, njegov predsednik, tako takrat kot danes pa je neutrudni Jože Vogrin. Tako je na cvetno nedeljo 2012 minilo natanko 16 let, odkar so pred cerkev sv. Ruperta v Voličini, prvi presmec postavili člani Društva presmec iz Dolgih njiv. Zgodba o nastanku društva sicer sega v leto 1994, ko je ustanovitelj in idejni vodja Jože Vogrin preživel strelski napad ene izmed islamističnih terorističnih skupin v Egiptu, kjer je bil na oddihu. Zaobljubil se je, da bo vsako leto ob cvetni nedelji izdeloval presmece. „Že dve leti zatem je bilo ustanovljeno naše društvo, ki nato iz leta v leto pripravlja daljši in mogočnejši presmec, s čimer smo v Slovenske gorice pritegnili oči širše slovenske javnosti“, razlaga Vogrin, ki dodaja, kako je rekordni presmec iz leta 1999 bil „napovedan“ že leto prej, ko so člani društva širšo javnost presenetili s 171 metrov dolgim presmecem...
Toda presmeci niso edina znamenitost članic in članov društva z istim imenom, temveč vsako leto izdelujejo tudi adventne vence, pa ne kakršnekoli, temveč prave velikane. In letos so izdelali pravega rekorderja, ki bi najbrž našel mesto v Guinnessovi knjigi rekordov, a ga niso prijavili, tako da bo ostal zapisan kot eden največjih, če ne prav največji, ne le v Sloveniji, temveč na svetu. „Letos smo nameravali poseči po uvrstitvi v Guinnessovo knjigo rekordov z adventnim vencem iz starih trt. Žal se je nekoliko zataknilo pri papirologiji, tako da bomo stare trete (2000 komadov), ki jih že imamo na zalogi shranili za prihodnje leto, ko dejansko gremo na svetovni rekord. Ta bo videti kot kristusova krona. Da pa letos ne bi bili brez adventnega venca, smo postavili tega velikana, ki je prav tako po nam dostopnih podatkih, največji v Sloveniji. Porabili smo na tone smrečja in drugih naravnih materialov, tako da je vse razen luči naravno. Smrečje smo dobili od prijatelja iz okolice Maribora, borove storže pa sem prinesel iz Dalmacije, natančneje iz Nina pri Zadru kjer sem bil na dopustu in je tega ogromno ležalo okrog. Venec stoji na štorih in je dejansko naš ponos. Priprave za izdelavo ter nabava materiala je trajala kakšna dva meseca, potem pa nas je približno dvajset pletlo približno teden dni. Zelo smo veseli, da nas podpira tudi domači župnik Jože Franc Muršec, ki z nami sodeluje pri vseh zadevah“, pravi predsednik Vogrin, ki dodaja, da so manjše adventne vence spletli tudi za sedež občine Lenart ter tamkajšnjo farno cerkev.
Blagoslov adventnega venca velikana, ob farni cerkvi sv. Ruperta, bo to nedeljo, 2.12. ob 9,45 uri, torej pred drugo mašo, opravil upokojeni nadškof Franc Kramberger. Hkrati bomo prižgali tudi prvo luč. Ob pogledu na velikana so Vogrin in njegovi sokrajani ponosni in zadovoljni. „Poglejte to lepoto, ta venec, to zelenje, ki povezuje ljudi, to je ljubezen, življenje in vse kar nas ohranja. V sredi venca bodo postavili še božično drevo ter jasli, in vse skupaj bo tam ostalo do svečnice (2.2.2013).
Advent - priprava za božič
Latinska beseda »adventus« pomeni »prihod«. V krščanskem jeziku se to nanaša na prihod Jezusa Kristusa. Cerkvena liturgija imenuje advent vse štiri tedne pred božičem in jih pojmuje kot priložnost za pripravo na Gospodov prihod z upanjem in kesanjem. Liturgična barva za ta čas je vijoličasta, kar pomeni spokornost. Adventni čas je za kristjane poseben čas, ker nas vabi, da se spomnimo na preteklost, nas spodbuja, da živimo v sedanjosti in da se pripravimo na bodočnost. Advent ima trojni namen, in sicer: Spominjati se preteklosti: Praznovati in premišljevati o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Gospod je že prišel in se rodil v Betlehemu. Utelesil se je, postal človek, poln skromnosti in uboštva. Prišel je kot kdorkoli od nas, človek med ljudmi. To je bil njegov prvi prihod. Živeti v sedanjosti, kar pomeni, da vsak dan našega življenja doživljamo »prisotnost Jezusa Kristusa« v sebi in da je On po nas prisoten v svetu. Živeti v pravičnosti in ljubezni, vselej budni; hoditi po Gospodovi poti. Priprava na bodočnost: Pripravimo se na »parusijo«, to je na drugi prihod Jezusa Kristusa v veličastvu njegove slave. Tedaj bo prišel kot Gospod in Sodnik vseh narodov in bo nagradil z Nebesi vse, ki so v Njega verovali in živeli kot zvesti otroci Gospodovi in dobri bratje drugim. Čakamo na Njegov veličasten prihod, ki nam bo prinesel odrešenje in večno življenje brez trpljenja.
V Evangeliju nam pogostokrat govori Jezus Kristus o Parusiji in pravi, da »ne vemo ne dneva ne ure«, ko se bo to zgodilo. Zato nas Cerkev v Adventu vabi, da se pripravimo na ta dogodek s pregledom naše preteklosti in načrtovanjem naše bodočnosti. Izkoristiti moramo ta čas za razmislek o tem, koliko smo bili doslej dobri, in kaj bomo storili, da bomo boljši kot do zdaj. Pomembno je, da se v življenju ustavimo in da razmislimo o svojem duhovnem življenju in svojem odnosu do Boga in bližnjega. Sleherni dan moremo in moramo biti boljši. V Adventu moramo načrtovati, da bomo dobri ne samo v tem času, temveč vselej. Premisliti moramo, kaj nas najbolj stane in naredimo sklepe, da ne pademo v iste napake.
Pomnimo: Advent je čas štirih tednov pred božičem. Advent je čas priprave, upanja in kesanja za naše grehe, ob pričakovanju prihoda našega Gospoda. V Adventu se pripravljamo na božič in na drugi Kristusov prihod na svet, ko se bo vrnil kot Kralj vsega vesolja. Ta čas je priložnost, da pomislimo, kakšno je bilo naše duhovno življenje, naše življenje v odnosu z Bogom in priložnost, da se na novo spreobrnemo. Je tudi čas, ko si lahko začrtamo smer svojega življenja in sklenemo, kako lahko postanemo boljši kot doslej. Varujmo svojo vero. V tem času pa nas »bombardirajo« z reklamnimi oglasi za nakupovanje vsega mogočega in nas vabijo na vsa mogoča praznovanja. Vse to pa nas utegne privesti do tega, da pozabimo na pravi smisel Adventa. Potrudimo se, da bomo živeli ta liturgični čas poglobljeno, v krščanskem smislu. Na ta način bomo preživeli Gospodov božič prevzeti od Njega, ki je Gospod božiča.
V Katoliški cerkvi poznajo dva"Gospodova prihoda", in sicer je prvič Jezus Kristus prišel na svet kot človek po materi Mariji, njegov drugi prihod pa kristjani pričakujejo na sodni dan. Adventni čas ima tako dvojen značaj, poleg priprave na praznovanje spomina prihoda"Božjega Sina"med ljudi na božični dan je advent tudi čas pričakovanja drugega Kristusovega prihoda ob koncu časov. Zunanja in vidna priprava na praznik je adventni venec s štirimi svečami, na katerem bodo verniki po domovih in v cerkvah na prvo adventno nedeljo prižgali eno svečo, potem pa vsak naslednji teden še po eno."Naraščanje luči pomeni rast dobrega v našem življenju". Poleg zunanjih in materialnih priprav pa k pripravi na cerkvene praznike sodi tudi duhovna priprava v obliki molitve in duhovne poglobitve, lahko pa tudi v obliki prejema zakramenta sprave, odpovedi, posta, dobrih del ali miloščine. Čas pričakovanja novega življenja za mnoge kristjane pomeni čas osebnega iskanja in solidarnosti z bližnjimi in/ali posebej potrebnimi.
Kot je pojasnila etnologinja Nena Židov iz Slovenskega etnografskega muzeja, se v predbožičnem času prepletajo cerkvene in posvetne šege, sicer pa je advent „z dodano krščansko vsebino prekril del poganskih šeg, povezanih z zimskim sončnim obratom“. Po njenih besedah se v tem času namreč pojavljajo „številne šege, večinoma v povezavi z verovanjem v posebno moč rastlinja in ognja, vračanjem duhov umrlih in z adventnimi svetniki. V zvezi z verovanjem v posebno moč rastlinja se v adventnem času pojavljajo Adonisovi vrtički - v plitve posodice posejano žito, ki vzkali do božiča in se ga največkrat uporablja kot okras jaslic“, je pojasnila Židova. Adventni venec iz zimzelenega rastlinja in s štirimi svečami, ki predstavljajo štiri adventne nedelje, se je po njenih navedbah na večjem delu Slovenije kot okras doma uveljavil v 80. letih 20. stoletja, le Slovenci v Kanalski dolini so ga poznali že na začetku 20. stoletja. V preteklosti so otroci štiri adventne nedelje hodili k jutranjim mašam z zelenimi adventnimi venci in gorečimi svečami na glavi, po maši pa so, kot navaja Židova, koledovali po domovih in pri tem peli adventne in božične pesmi. „Do srede 20. stoletja so se še marsikje upoštevali neobvezni post, to je bilo obdobje, ko fantje niso ne prepevali ne vasovali, ni bilo ženitovanj in veselic“, dodaja Židova.
V povezavi z adventnimi svetniki so znane šege na Barbarino, Lucijino in Miklavževo. Na Barbarino, 4. decembra, je prepovedano šivanje, se pa na ta dan po besedah Židove seje žito za Adonisov vrtiček in daje v vodo veje, da bi za božič cvetele. Na Miklavževo, 6. decembra, so znani Miklavževi obhodi, obdarovanje otrok in Miklavževi sejmi v večjih krajih, na Lucijino, 13. decembra, pa so bili v vzhodni Sloveniji znani obhodi Lucij, ki so strašile ali obdarovale otroke, in polažarjev, ki so po domovih voščili za boljšo nesnost kokoši. Na ta dan so tudi vedeževali, predvsem o vremenu in ljubezni, pojasnjuje Židova.