Župnik in patra za gasilce!
- 05.05.2015
V cerkvi sv. Trojice v Slovenskih goricah, Florjanova maša za gasilce iz občine Sveta Trojica.
Podobno kot mnogi drugi, tudi gasilci imajo svojega zaščitnika, in za pogumne fante in dekleta v gasilskih uniformah je patron sv. Florjan, katerega god praznujemo 4. maja. Lik sv. Florjana gasilci postavljajo na svojih gasilskih domovih, vsako leto pa ob Florjanovem pripravijo obisk Florjanove maše. Tako so tudi gasilci, ki delujejo na območju občine Sveta Trojica, ob svojem godu pripravili obisk Florjanove maše, ki jo je v cerkvi Sv. Trojice v Slovenskih goricah, ob sodelovanju patrov Lovrota in Papeža, daroval domači župnik Bernard Goličnik. Organizacijo za obisk maše, katere se je letos udeležilo okrog 80 gasilk in gasilcev iz PGD Osek, PGD Gočova in PGD Sv. Trojica, vsako leto prevzame drugo društvo. In letos je bilo to PGD Osek.
Gasilke in gasilci so se zbrali pri gasilskem domu PGD Sveta Trojica, od koder jih je v cerkev vodil poveljnik PGD Osek, Stanislav Šilak. Posebnost letošnjega obiska Florjanove maše je bila udeležba Pihalne godbe Markovci pri Ptuju, ki je z igranjem gasilce spremljala v cerkev. Po končanem obisku maše so se gasilci zbrali v gasilskem domu v Oseku, kjer so jim gasilci pripravili pogostitev.
Legenda o Svetem Florjanu
V različnih prikazih, ki pripadajo legendi, je opisano, da je Florjan živel v rimski pokrajini, imenovani Noricum. Danes je to predel okoli mesta Enns-Lorch, ki leži ob istoimenski reki Enns (slovensko Aniža), blizu mesta Linz v Avstriji, v tretjem stoletju po Kristusu, v času vladavine Dioklecijana (243–316), reformatorja rimske države, ki je uvedel denarno strukturo, gradil ceste in utrdbe. Zgodovini je ostal v spominu kot okruten vladar, ki je preganjal kristjane po celem Rimskem cesarstvu, kateremu je pripadala tudi današnja Avstrija. V nekaterih legendah je Florjan živel kot rimski častnik v Lauriacumu. Legende pripovedujejo tudi, da je bil kot častnik zadolžen za gasilstvo.
Kristjane so preganjali v času vladanja cesarjev Dioklecijana in Maximusa. Okrutni cesar je ujel štirideset kristjanov in jih po dolgem mučenju vrgel v temnico. Ko je za to slišal Florjan, ki je bil v tem času upokojeni glavni častnik v mestu Cetiumu (danes Zeiselmaur), je pohitel v Lorch in sam priznal, da je kristjan. V svojem prepričanju so ga mučili in se na koncu odločili, da ga z mlinskim kamnom okrog vratu z mostu vržejo v reko Enns. Reka se je ustrašila tega dejanja in Florjana izvrgla na skalo, kjer ga je pričel varovati orel z razprostrtimi krili v obliki križa. Pojavil se je tudi svetnik, ki je neki ženi pokazal, da tam leži truplo. Ženska je vpregla vole in se odpeljala z vozom do reke in truplo naložila. V strahu pred neverniki ga je pokrila s slamo in z vejami. Vprežene živali so bile žejne in utrujene od vleke in niso mogle več vleči voza do mesta pokopa. Na prošnjo ženice je iz zemlje na površje prodrl studenec, iz katerega še danes teče voda; napojene živali so truplo odpeljale do mesta, ki ga je svetnik pokazal ženi. Zaradi vse večjega preganjanja kristjanov so ga pokopali hitro in skrivaj. Po tem pokopu so se na tem mestu pričeli dogajati čudeži.
Opisani dogodek se je zgodil 4. maja 304. leta. Zaradi tega je 4. maj proglašen za dan svetega Florjana. Tudi v Sloveniji smo od ustanovitve prvega prostovoljnega gasilskega društva leta 1869 kmalu dobili veliko društev, ki so sprejeli sv. Florjana kot svojega zaščitnika. To se odraža z njegovo upodobitvijo na gasilskih domovih in praporih, nenazadnje je to razvidno tudi iz okrožnic gasilske zajednice Dravske banovine, ki je gasilce po župah in gasilskih četah imenovala “vitezi sv. Florjana”.
RAZVOJ GASILSTVA V SLOVENIJI
Organizirano gasilstvo ima v Sloveniji stoletno tradicijo, čeprav so začetki gasilstva še mnogo starejši. Prva resnejša pobuda, da bi ustanovili društvo, ki bi skrbelo za gašenje požarov, je nastalo v Ljubljani po velikem požaru v Cukrarni leta 1858. Prvo prostovoljno gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1869 v Metliki, naslednje leto v Ljubljani, nato pa še v Laškem, Ptuju in Mariboru. Ustanovljene so bile tudi deželne gasilske zveze, ki so se po nastanku Kraljevine Jugoslavije (1919) preoblikovale in združile v Jugoslovansko gasilsko zvezo Ljubljana. Na območju današnje Slovenije je leta 1927 delovalo 580 društev z 20.000 gasilci, leta 1937 pa že 942 društev s 30.000 gasilci. Po drugi svetovni vojni, ko je bila leta 1949 ustanovljena Gasilska zveza Slovenije, je bilo v Sloveniji že 54.697 gasilcev. Število gasilcev je do leta 1990 ves čas naraščalo, tega leta pa je doseglo število približno 140.000 registriranih gasilcev v 1.500 društvih. Do ustanovitve prvih poklicnih enot je bilo gasilstvo ves čas svojega razvoja le prostovoljna dejavnost.
Zgodovinski dogodki na območju današnje države Slovenije so povzročili različen razvoj gasilstva na posameznih delih nacionalnega ozemlja. Razlike v razvoju so nastale po prvi svetovni vojni, ko je večji del nacionalnega ozemlja Slovenije predstavljal Dravsko banovino v tedanji Kraljevini Jugoslaviji, manjši (zahodni del) pa je bil del države Italije. Italijanska država je leta 1928 s t.i. Gentilijevim zakonom ukinila vsa tedanja društva, tako tudi gasilska, in gasilska dejavnost je prešla v okvir državnih institucij (Corpo Provinciale Pompieri del Vigili del Fuoco). Gasilci so bili le poklicni, na posameznih, praviloma odročnih območjih (na primer v Čepovanu), pa so bile organizirane rezervne enote obveznikov. Po priključitvi Primorske k matični domovini, leta 1947, se je začela društvena dejavnost na Primorskem ponovno razvijati. Začela so nastajati tudi gasilska društva, vendar teh društev ni bilo več toliko kot prej...
Gasilke in gasilci so se zbrali pri gasilskem domu PGD Sveta Trojica, od koder jih je v cerkev vodil poveljnik PGD Osek, Stanislav Šilak. Posebnost letošnjega obiska Florjanove maše je bila udeležba Pihalne godbe Markovci pri Ptuju, ki je z igranjem gasilce spremljala v cerkev. Po končanem obisku maše so se gasilci zbrali v gasilskem domu v Oseku, kjer so jim gasilci pripravili pogostitev.
Legenda o Svetem Florjanu
V različnih prikazih, ki pripadajo legendi, je opisano, da je Florjan živel v rimski pokrajini, imenovani Noricum. Danes je to predel okoli mesta Enns-Lorch, ki leži ob istoimenski reki Enns (slovensko Aniža), blizu mesta Linz v Avstriji, v tretjem stoletju po Kristusu, v času vladavine Dioklecijana (243–316), reformatorja rimske države, ki je uvedel denarno strukturo, gradil ceste in utrdbe. Zgodovini je ostal v spominu kot okruten vladar, ki je preganjal kristjane po celem Rimskem cesarstvu, kateremu je pripadala tudi današnja Avstrija. V nekaterih legendah je Florjan živel kot rimski častnik v Lauriacumu. Legende pripovedujejo tudi, da je bil kot častnik zadolžen za gasilstvo.
Kristjane so preganjali v času vladanja cesarjev Dioklecijana in Maximusa. Okrutni cesar je ujel štirideset kristjanov in jih po dolgem mučenju vrgel v temnico. Ko je za to slišal Florjan, ki je bil v tem času upokojeni glavni častnik v mestu Cetiumu (danes Zeiselmaur), je pohitel v Lorch in sam priznal, da je kristjan. V svojem prepričanju so ga mučili in se na koncu odločili, da ga z mlinskim kamnom okrog vratu z mostu vržejo v reko Enns. Reka se je ustrašila tega dejanja in Florjana izvrgla na skalo, kjer ga je pričel varovati orel z razprostrtimi krili v obliki križa. Pojavil se je tudi svetnik, ki je neki ženi pokazal, da tam leži truplo. Ženska je vpregla vole in se odpeljala z vozom do reke in truplo naložila. V strahu pred neverniki ga je pokrila s slamo in z vejami. Vprežene živali so bile žejne in utrujene od vleke in niso mogle več vleči voza do mesta pokopa. Na prošnjo ženice je iz zemlje na površje prodrl studenec, iz katerega še danes teče voda; napojene živali so truplo odpeljale do mesta, ki ga je svetnik pokazal ženi. Zaradi vse večjega preganjanja kristjanov so ga pokopali hitro in skrivaj. Po tem pokopu so se na tem mestu pričeli dogajati čudeži.
Opisani dogodek se je zgodil 4. maja 304. leta. Zaradi tega je 4. maj proglašen za dan svetega Florjana. Tudi v Sloveniji smo od ustanovitve prvega prostovoljnega gasilskega društva leta 1869 kmalu dobili veliko društev, ki so sprejeli sv. Florjana kot svojega zaščitnika. To se odraža z njegovo upodobitvijo na gasilskih domovih in praporih, nenazadnje je to razvidno tudi iz okrožnic gasilske zajednice Dravske banovine, ki je gasilce po župah in gasilskih četah imenovala “vitezi sv. Florjana”.
RAZVOJ GASILSTVA V SLOVENIJI
Organizirano gasilstvo ima v Sloveniji stoletno tradicijo, čeprav so začetki gasilstva še mnogo starejši. Prva resnejša pobuda, da bi ustanovili društvo, ki bi skrbelo za gašenje požarov, je nastalo v Ljubljani po velikem požaru v Cukrarni leta 1858. Prvo prostovoljno gasilsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1869 v Metliki, naslednje leto v Ljubljani, nato pa še v Laškem, Ptuju in Mariboru. Ustanovljene so bile tudi deželne gasilske zveze, ki so se po nastanku Kraljevine Jugoslavije (1919) preoblikovale in združile v Jugoslovansko gasilsko zvezo Ljubljana. Na območju današnje Slovenije je leta 1927 delovalo 580 društev z 20.000 gasilci, leta 1937 pa že 942 društev s 30.000 gasilci. Po drugi svetovni vojni, ko je bila leta 1949 ustanovljena Gasilska zveza Slovenije, je bilo v Sloveniji že 54.697 gasilcev. Število gasilcev je do leta 1990 ves čas naraščalo, tega leta pa je doseglo število približno 140.000 registriranih gasilcev v 1.500 društvih. Do ustanovitve prvih poklicnih enot je bilo gasilstvo ves čas svojega razvoja le prostovoljna dejavnost.
Zgodovinski dogodki na območju današnje države Slovenije so povzročili različen razvoj gasilstva na posameznih delih nacionalnega ozemlja. Razlike v razvoju so nastale po prvi svetovni vojni, ko je večji del nacionalnega ozemlja Slovenije predstavljal Dravsko banovino v tedanji Kraljevini Jugoslaviji, manjši (zahodni del) pa je bil del države Italije. Italijanska država je leta 1928 s t.i. Gentilijevim zakonom ukinila vsa tedanja društva, tako tudi gasilska, in gasilska dejavnost je prešla v okvir državnih institucij (Corpo Provinciale Pompieri del Vigili del Fuoco). Gasilci so bili le poklicni, na posameznih, praviloma odročnih območjih (na primer v Čepovanu), pa so bile organizirane rezervne enote obveznikov. Po priključitvi Primorske k matični domovini, leta 1947, se je začela društvena dejavnost na Primorskem ponovno razvijati. Začela so nastajati tudi gasilska društva, vendar teh društev ni bilo več toliko kot prej...
Zadnje novice
