Obiskal ga je poslanec in župan ter domačin Anton Kampuš Le nekaj dni zatem, v nedeljo, 1. februarja, ko je Vincenc Bauman iz Zagajskega Vrha praznoval 95-ti rojstni dan, ga je na njegovem domu obiskal poslanec in župan ter domačin Anton Kampuš, ki mu je ob njegovem visokem rojstnem dnevu čestital, ter mu zaželel veliko zdravja. Obljubil mu je tudi, da bo ga obiskal tudi takrat, ko bo praznoval 100 letnico življenja. V imenu OZ RK Gornja Radgona in v imenu KO RK Spodnja Ščavnica sta mu, ob izročitvi darila, čestitali predsednica KO RK Spodnja Ščavnica Marta Klemenčič in poverjenica Marjeta Fras. Z delegacijo je prišel slavljencu na harmoniki čestitat mladi muzikant Denis Fras, ki je zaigral znano glasbeno čestitko »Vse najboljše, dragi Vincenc…«, z muzikantom so v pesmi pritegnili tudi člani delegacije. Kot nam je povedal slavljenec, je bil obiska in čestitk nadvse vesel.
Po opravljeni formalnosti sta nas gospodinja Mimika in gospodar Anton Dirnbek povabila za obloženo mizo, kjer smo nazdravili jubilantu z v njihovem vinogradu pridelano vinsko kapljico. Tam se je nadaljevalo druženje z veselo razpoloženim jubilantom. Vincenc Bauman, domačini ga kličejo Cenc, ki se je rodil 20. januarja 1914. leta v Zagajskem vrhu, ima za seboj burno zgodovino. Še ne dveleten otrok je izgubil očeta, ki je leta 1915 padel v prvi svetovni vojni. Kakor mnogi otroci, tako je tudi Vincenc moral že zelo zgodaj prijeti za delo. Bil je zelo iznajdljiv. Kot nam je dejal, je imel v sebi nekoliko trgovske žilice. Preden se je poročil je kot mladenič nakupoval živino za trgovce. S prijateljem Francem Živkom sta se s kolesi vozila na sejme v Koprivnico in Čakovec na hrvaškem. Tam sta kupila po dva para volov in jih ob kolesu vodila do doma. Ker je bila pot dolga sta jih ponoči »na črno« pasla ob cesti. A se je splačalo, saj sta pri tem dobro zaslužila. Redki so bili tisti, ki bi imeli kolo. On ga je imel. Z kupovanjem živine je toliko zaslužil, da si je kupil dve mlatilnici in lokomobili (danfarja), ki jih je pripeljal k hiši, kamor se je leta 1953 poročil. Za ženo je vzel Zofijo Kraner v Zagajskem Vrhu, kjer sta prevzela tedaj14 ha veliko posest, na kateri sta se preživljala izključno s kmetijstvom. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki Mimica in Vera. Mimica si je doma z Antonom Dirnbekom ustvarila družino in je očeta obdarila z vnukinjama Anito in Heleno. Veselje mu delata še vnuka hčerke Vere, ki ima dom le nekaj deset metrov od njihove domačije, Dani in Dejan. V veselje sta mu tudi dva pravnuka Žak in Teo.
Zapisali smo, da je bila njegovo življenje burno. O najbolj temnem obdobju njegovega življenja smo izvedeli le malo. Vincenc je bil skoraj pet let zaprt kot politični zapornik. Najprej dve leti v Šterntalu, današnjem Kidričevem, kjer je kot nemški zapornik gradil Tovarno glinice in aluminija. Tu ga je zaprl okupator zato, ker ni želel služiti v nemški vojski. Še hujši zapori so ga čakali po končani vojni. Leta 1946 so ga politično preganjali in je bil 3 leta zaprt v mariborskih zaporih, leto po izpustitvi pa je ostal brez državljanskih pravic. V mariborskih zaporih je pretrpel mučenja in šikaniranja. Pokazal nam je posledice pretepanj z železno palico po glavi in drugih delih telesa, ter vklepanj z verigo na nogah. Ko smo ga povprašali zakaj je bil zaprt, je dejal »O tem ne govorim rad!«. Povedal je le, da hrani dokumente, odločbe, ko je bil skupaj z 31 zaporniki v obsojen Mariboru. Temu ohranjenemu dokumentu so se čudili uradniki, ki so reševali njegov zahtevek o odškodnini. Vincenc nam pove tudi kaj bolj veselega. Kot je povedal je živel lepo družinsko življenje. Žena Zofija mu je umrla 1985. leta. Topel dom ima pri hčerki Mimici in zetu Antonu Dirnbeku, ki sta dobra gospodarja in naslednika posesti. Kot je povedal, mu je pri njima lepo, saj je s vsem, kar potrebuje preskrbljen. Sedaj, ko sam ne vozi več avtomobila pa ga oni zapeljejo k maši, katere ne izpusti rad, ali kakih drugih opravkih. Družbo mu delata tudi vnukinji Anita in Helena. V njihovi hiši je bilo od nekdaj živahno, saj sta z ženo Zofijo v svoj dom sprejela 36 rejencev. Spominja se tudi časov, ko je bila konjska vprega dragocena za transport. Večkrat na mesec je s konji peljal v Maribor in druge kraje. Ko so malo pred drugo vojno gradili cesto Benedikt–Gornja Radgona, je s konji iz kamnoloma v Policah vozil kamen za tlakovanje ceste. Kocpikovi, tako se je rekli pri hiši, so imeli tudi svoj mlin. Ta je stal na Ihovskem potoku pod njihovo hišo. Vincenc je v njem še mlel, največ pa mlel sosed Kurbus. V mlinu se je vrtel kamen in manjši mlinski valj ali »voljcn«. Mlin je nehal delovati, ko so gradili cesto, saj so mu zaprli dovod vode. O njem ni več sledi. Vincenc je prava legenda kraja Zagajskega Vrha in okoliških krajev. Marsikaj nam je povedal. Spomnil se je Ihovske slatine, po katero so hodili okoličani. Sedaj je ni več. Želi si, da bi slatino, ki je bila v obliki studenca, ponovno obudili. Vincenc ni imel veliko časa za kake dejavnosti. Posvečal se je le delu v cerkvi pri Sv. Benediktu, v čigar župnijo sodi Zagajski Vrh, kjer je bil 41 let cerkveni ključar. Kot je dejal je to funkcijo prevzel po tastu, ženinem očetu Francu Kraneru, ki je prav tako bil dolga leta ključar v cerkvi Sv. Benedikta. Sedaj je Vincenc le častni ključar. Naj povemo, da smo se z njim pogovarjali v hiši, ki je bila postavljena pred več kot 200 leti. V dnevni sobi pa je nad vrati nekdanji vhodni portal z letnico obnove hiše 1872. Nedaleč od hiše stoji velika kapela. Ljudje ji še danes rečejo »Kocpikova« kapela. Kljub letom še vsako nedeljo obišče mašo ali v Benediktu ali v Spodnji Ščavnici. Zanimivo je, da se k maši in tudi po opravkih vozil s svojim s svojim »jugecom«, vse do 93 leta starosti. Sedaj se vsako nedeljo pelje k maši v Benedikt, s »tamladimi«. Ni še tako dolgo, je rad pomagal v hlevu, kjer muka 50 govedi in kruli 50 prašičev. Durnbekovi, prej Baumanovi imajo sedaj 33 ha veliko posest, od tega 20 ha obdelovalne zemlje. Kot nam je povedal, je vesel, da je dobil tako pridne naslednike. Še vedno rad pogleda v hlev, v katerem je preživel veliko svojega življenja. V njem pa so vedno stali močni konji, s katerimi je oral in opravljal prevozniške usluge. Sedaj si krajša čas z branjem časopisov, katerih je pri hiši kar nekaj, med njimi Kmečki glas, Večer in Družina. Rad posluša tudi radio, ter gleda televizijo. Veseli se tudi obiskov, zlasti tistih, s katerimi lahko obuja spomine na stare čase.