Najemnik radgonskega gradu in občina sta dveletni spor sklenila s poravnavo, po kateri bo Hercog (ali njegovi dediči) z gradom razpolagali prihodnjih 50 let Občina Gornja Radgona in podjetnik Milan Hercog sta v minulih dneh le potrdila, da je še vedno boljša tudi slaba poravnava kot pa sovraštvo, prepiri in zapravljanje denarja za odvetnike ter sodišča. Po približno dveh letih hudih nesoglasij in poskusov, da bi razveljavili dosedanje pogodbo, po kateri je Hercog najel radgonski grad za 99 let, je očitno prevladal razum in sedaj se vse skupaj vrača v normalne tokove. Od gradu, ki ga je kljub vsemu rešil Hercog, bodo po novem aneksu k osnovni pogodbi očitno vsi, predvsem radgonski turizem, imeli nekaj koristi. Najverjetneje bo radgonski grad postal tudi stičišče turizma na tem območju. Po novem aneksu k pogodbi o najemu pa se bo tudi radgonska občina prizadevala pomagati rojaku Milanu Hercogu iz Apaške doline, ki že desetletja živi in deluje v Liechtensteinu in Švici, da bi čim prej pridobil uporabna dovoljenja za prostore gradu.
Spomnimo, ob osamosvojitvi Slovenije se je Hercog pojavil kot najemnik, takrat propadajočega gadu, s katerim je bila podpisana pogodba o najemu za 99 let. Ker mu v določenem času, zaradi objektivnih in subjektivnih težav, zlasti zahtev Zavoda za spomeniško varstvo, ni uspelo realizirati nekaterih pogodbenih obveznosti, se je po osemnajstih letih pojavila iniciativa, da bi Hercogu „odvzeli njegov grad“, v katerega naj bi v slabih dveh minulih desetletjih vložil najmanj 3.000.000 evrov. Toda, kot rečeno, prevladal je razum, in sedaj je med občino Gornja Radgona in najemnikom radgonskega gradu, ki je v lasti občine, Milanom Hercogom, bila sklenjena poravnava in podpisan aneks k osnovni koncesijski pogodbi. Po tem aneksu ima Hercog pravico do najema gradu za obdobje petdeset let od njegovega podpisa. S tem se je torej končal omenjeni sodni spor med Hercogom in občino, ki ga je slednja sprožila zaradi domneve o neupoštevanju koncesijske pogodbe. Ker se je v letih, odkar ima grad v najemu, spremenila zakonodaja, morajo načrte glede gradu prilagoditi temu, posledica spremenjene zakonodaje je 50-letni najem, ne več 99-letni, kot je bilo zapisano v osnovni pogodbi.
Kot je znano, Hercogu so očitali, da se na gradu premalo dogaja za javnost, poleg tega je bilo podjetje, v imenu katerega je Hercog pred skoraj dvajsetimi leti podpisal koncesijsko pogodbo, že pred desetletjem likvidirano, kar je postavljalo pod vprašaj legalnost nadaljnjega najema gradu. Občina je od Hercoga, ki je poslovno aktiven še v Švici in Liechtensteinu, zato zahtevala, da grad izprazni in vrne ključ ter plača uporabnino. Po novem najemnik uradno ni več podjetje, temveč Hercog kot fizična oseba. „S Hercogom je bil sklenjen kompromisni dogovor, za dosego katerega je bilo vloženega veliko napora, dosežen pa je bil preko odvetnikov obeh strani, zadnjo besedo pa sva le povedala sama“, je pojasnil župan občine Gornja Radgona Anton Kampuš, ki dodaja, da je namembnost gradu ostala nespremenjena, novost glede na osnovno pogodbo pa je, da mora najemnik najkasneje do sredine prihodnjega leta zagotoviti odprtost gradu za javnost - konkretno to pomeni, da mora v gradu zaživeti gostinski lokal.
Tako kot doslej sme občina v gradu imeti štirikrat letno brezplačno protokolarne dogodke, občini je tudi v interesu, da skupaj z Zavodom za kulturo, turizem in promocijo Kultprotur Gornja Radgona skuša najti stične točke in sodelovati z najemnikom, tako da bi bile v gradu organizirane različne prireditve za širšo javnost. Prva naj bi bila vrnitev znamenitega radgonskega kresovanja na grajski hrib. Pogoj za vse to je sicer pridobitev uporabnega dovoljenja, katerega bodo pridobivali po fazah, in ne hkrati za celoten objekt. V celi zadevi pa naj bi Hercogu pomagala tudi občinska uprava. Na občini sicer želijo, da bi bil grad čim bolj vpet v turistično ponudbo, da bi si ga obiskovalci lahko ogledali, še vedno pa je prisotna tudi zamisel o gondolski povezavi do gradu z avstrijske strani - zanjo so menda zelo zainteresirani na avstrijski strani. Po mnenju Kampuša in Hercoga bi takšna povezava bila nekaj posebnega, saj bi prečkala reko in državno mejo ter povezala dve mesti.
Da si tudi sam želi, da bi imelo širše okolje kaj od gradu, je poleg Kampuša potrdil tudi Hercog. Kulturnozgodovinski objekti so po njegovem lahko eden od temeljev slovenske turistične ponudbe. Natančnejšega podatka o tem, koliko je doslej vložil v obnovo gradu, Hercog nima, gre pa za več milijonov evrov. Glede vsebine gradu Hercog želi, da bi grad tudi v prihodnje gostil operne akademije in poroke ter raznovrstne prireditve različnih organizatorjev, kajti grad je za vse odprt, je zagotovil Hercog, ki mora mesečno za tekoče stroške in vzdrževanje gradi odšteti najmanj deset tisoč evrov. Samo lani je v grad vložil skupno okrog 350 tisoč evrov. Že deset let je večina prostorov v gradu v funkciji, čeprav javnost morda nima takšnega vtisa, pravi najemnik, ki v objektu prireja tudi svoja poslovna srečanja, ki običajno tudi na najvišjem – ministrskem nivoju, ostajajo skrita od medijev.