Radgonsko sodišče, z novim (starim) predsednikom sodi med najuspešnejša v državi Tisto kar je bilo za pričakovati se je tudi uresničilo; Sodnik – svetnik Marjan Neuvirt, bo tudi v naslednjih šestih let predsednik okrajnega sodišča v Gornji Radgoni. Neuvirtu, ki je eno najuspešnejših slovenskih sodišč, prevzel že v začetku leta 2002, je konec lanskega leta potekel mandat, in ga je sodni svet na omenjeno mesto ponovno predlagal. In minister Lovro Šturm se je strinjal, ter je pred dnevi podpisal odredbo, tako da bo Marjano Neuvirt vodil radgonsko sodišče do leta 2014. Podpredsednica okrajnega sodišča v Gornji Radgoni ostaja sodnica Marija Belec Hiršl, zraven pa so še trije okrajne sodnice, in sicer: Majda Bakan Šiftar, Mira Pižmoht in Marjana Kralj. In prav vseh pet omenjenih sodnikov skrbi za to, da je v Gornji Radgoni izjemno malo zaostankov, ob tem pa prevzemajo tudi nekatere zadeve drugih sodišč z mariborskega območja. Prav zaradi vseh petih omenjenih sodnikov pa je minister Šturm pred dnevi dejal, da so sodišča na območju Pomurja, kamor sodi tudi radgonsko, izjemno uspešna. Največ dela čaka radgonske sodnike v prihodnjih tednih in mesecih, ko bo treba odločati o več sto tožb državljanov zoper državo.
Predsednik Marjan Neuvirt, ki je mimogrede pred dnevi bil izločen iz omenjene obravnave povezane s tožbami državljanov ob glavni državni cesti Maribor – madžarska meja, zoper državo Slovenijo, nam je tudi povedal, da je „njegove“ zadeva prevzela druga sodnica (Marjeta Kralj) in so že razpisani prvi naroki, tako da zaostankov kljub vsemu ne bo. Kljub temu, sodnike okrajnih sodišč v Gornji Radgoni, Lenartu, Lendavi, Ljutomeru, Mariboru in Murski Soboti, ter okrožnih sodiščih v Murski Soboti in Mariboru, čaka v naslednjih tednih in mesecih, najverjetneje tudi letih, zelo zahtevno delo. Odločati namreč morajo v zadevah, ko državljani terjajo odškodnino od svoje države, slednja pa se z vsemi štirimi otepa morebitnega plačila takšne ali drugačne odškodnine. Državljani, tisti ki živijo neposredno ob glavni državni cesti Maribor – Lendava, torej ob 5. evropskem koridorju, po kateri se med drugim dnevno pelje najmanj 5000 „tranzitnih“ tovornjakov, težkih čez 20 ton, preko svojih zagovornikov tožijo državo, ki naj bi bila kriva, da ni poskrbela za normalno življenje. Ves tovorni promet, ki se je začel povečevati že ob osamosvojitvi, posebej pa se je povečal in še naprej raste po vstopu Slovenije v EU „povzroča nenormalen hrup, tresljaje in onesnaženost zraka z izpušnimi plini. Tako so pri hrupu presežene kritične vrednosti, pri onesnaženosti zraka so presežene mejne vrednosti, tresljaji pa so tako močni, da so neprimerljivi od tistih, ki so v okoljih, ki niso v neposredni bližini prometnih cest. Tožeči stranki je tako onemogočeno normalno življenje, saj mora trpeti vse te neugodnosti, ki jih povzroča prekomerni promet po glavni cesti...“, je med drugim zapisano v eni izmed tožb zoper državo. Povsod pa tudi piše, da ljudje, ko so doma, predvsem pa po noči, dejansko nimajo normalnega življenja. Že če se hočejo pogovarjati ali gledati televizijo, morajo imeti zaprta okna. Ob tem se od ceste širi neznosen smrad od različnih izpušnih plinov in tudi dim, tako da se ljudje tudi zunaj hiše ne morejo dolgo zadrževati, tam posedati in uživati v naravi. Poleg duševnih bolečin, ter tudi drugih obolenj, praktično vsi prebivalci ob cesti imajo tudi velikansko materialno škodo na objektih. Predvsem so to razpoke na stenah, nabiranje vlage ipd. Vsi tudi trdijo, da zaradi prometa, ki po cesti teče noč in dan, ne morejo normalno spati, se normalno pogovarjati, skratka, ne morejo več normalno živeti, uničeno pa je tudi njihovo premoženje...
Sicer pa, ob dejstvu, da slovensko sodstvo ni preveč priljubljeno pri državljanih (tudi pri državnih organih, ki bi sodnikom radi „korigirali“ plače, ne), je v naši državi gotovo težko najti „hišo pravice“, kjer nimajo težav. In prav takšno je Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, kjer dejansko vse poteka tekoče, in ves pripad zadev običajno opravljajo sproti. Zato se na radgonsko sodišče ne nanašajo nobeni očitki državljanov, in tudi očitki, ki jih poslušajo slovenski diplomati in strokovnjaki, ko se na nivoju Evropske unije pogovarjajo o zadeva, ki se nanašajo na delo naših sodišč, predvsem na njihovo počasnost in s tem večletno zaostajanje v reševanju pravdnih postopkov, kjer mnoga tudi zastarajo. Toda takšni očitki letijo na sodstvo v celoti, ti pa gotovo ne veljajo za vsa slovenska sodišča, in med tista, kjer so uspešni, zlasti pa ažurni, sodi tudi Okrajno sodišče v Gornji Radgoni, kjer pet sodnikov zadeve skušajo reševati kar se da ažurno in sproti. Zato niti ne preseneča, da uradni statistični podatki označujejo radgonsko Okrajno sodišče z zeleno barvo, kar pomeni, da so zaostanki največ do enega leta (rumeno pomeni, do treh, rdečo pa od treh in celo od pet let naprej). Kot nam je povedal predsednik Okrajnega sodišča Gornja Radgona, sodnik - svetnik Marjan Neuvirt, ne bi ocenjeval kolegov na drugih sodiščih, na svojem sodišču pa skušajo vsako zadevo rešiti (ali vsaj začeti reševati) kar se da prej. To še posebej velja za zapuščinske zadeve, kajti znano je, da so med zapuščinskimi predmeti tudi takšni, ki jih je treba vzdrževati, ali pa so zaradi česa drugega ne morejo čakati. Temu gotovo prispeva tudi dejstvo, da na radgonskem sodišču že leta ne poznajo nobenih bolniških staležev in zato lahko obvladujejo pripad zadev, in praktično tekoče rešujejo zadeve.
„Mislim da je na ostalih sodiščih problem predvsem to, da ne pridobijo na okrajnih sodiščih izkušenih sodnikov. Slednji raje gredo med advokate, notarje oz. bolje plačane druge pravniške poklice, kar je absurd brez premiere v Evropi. Mislim, da je to glavni problem, in zato se ponekod srečujejo s tovrstnimi težavami, tako da tisti sodniki, ki ostajajo na sodišču ne morejo in tudi ne bodo v kratkem rešili zadev. To še posebej velja za večja sodišča, kjer sodijo na prvi stopnji pretežno mlajše kolegice, ki pa postanejo, kar je normalno in dobro, mlade mamice in jih je tako veliko na porodniški oz. v bolniškem staležu. Spisi pa v tem času pretežno mirujejo. Rešitev vidim v tem, da se nagrajevanje uredi, da bo sodniški poklic cenjen in spoštovan ter privlačen tudi za mlade pravnike, zlasti pa, da se posebej stimulira prvostopenjske sodnike, ki so sedaj podvrednoteni in kakor hitro se ponudi druga zaposlitev, že zapustijo sodišče. Tako bodo na sodišču ostali res najboljši juristi in izkušeni sodniki. Žal pa predlagani plačni sistem ne gre po tej poti, kar me žalosti. Dokler se te stvari ne bodo spremenile, dokler bo sodnik, zlasti ta okrajni sodnik, tako slabo plačan se zadeve ne bodo spremenile na boljše. K izboljšanju lahko pripomore tudi splošno stanje v sodstvu, ki pa se izboljšuje. Glavno težavo pa vidim v togi in neustrezni ter zastareli in novim družbeno ekonomskim razmeram neprilagojeni procesni zakonodaji. To je povezano tudi na z reševanjem vseh zadev in če bomo uspeli procesno zakonodajo uskladiti z Evropsko in če bo prišlo do boljšega odnosa izvršilne in zakonodajne oblasti do sodstva, potem mislim, da bodo rezultati kmalu vidni““, je prepričan Neuvirt.