Prleška tünka postala nov zaščiten slovenski proizvod v EU Konec minulega tedna je iz Bruslja prišla vesela novica za vse tiste, ki so se vrsto let borili za zaščito avtohtone kulinarične dobrote iz Prlekije. Evropska komisija je namreč na seznam zaščitenih proizvodov v Evropski uniji dodala tudi prleško tünko, ki je tako po belokranjski pogači, idrijskih žlikrofih, prekmurski gibanici in ekstra deviškem oljčnem olju Slovenske Istre že peti slovenski proizvod, ki je zaščiten na evropski ravni. Evropska komisija je prleško tünko uvrstila na seznam proizvodov z zaščiteno geografsko označbo. S to označbo se zaščitijo kmetijski pridelki in živila, ki so pridelani ali predelani na določenem geografskem območju in imajo posebno kakovost, sloves in druge značilnosti, ki izvirajo iz tega geografskega območja. Registracija proizvoda pri Evropski komisiji pomeni, da je ime proizvoda na celotnem območju EU zaščiteno pred potvorbami, zlorabami, posnemanjem in drugimi praksami, ki potrošnika lahko zavajajo glede resničnega porekla proizvoda.
Na ravni EU obstajajo tri različne oznake za zaščito kmetijskih pridelkov in živil. Poleg geografske označbe še označba porekla in označba zajamčena tradicionalna posebnost. Z označbo porekla se zaščitijo kmetijski pridelki in živila, ki so pridelani in predelani na določenem geografskem območju, njihove lastnosti pa so izključno ali bistveno posledica vpliva geografskega okolja. Status zajamčene tradicionalne posebnosti pa pomeni, da sta na evropski ravni zaščitena receptura in tradicionalni način priprave, proizvodnja pa geografsko ni omejena. Poleg tega obstaja še označba višje kakovosti, s katero so označeni pridelki in živila, ki so po svojih specifičnih lastnostih boljši od istovrstnih kmetijskih pridelkov oziroma živil in odstopajo od njihove minimalne kakovosti, če je ta predpisana. Označba višje kakovosti je nacionalna shema kakovosti, zato Slovenija teh vlog ne pošilja v presojo Evropski komisiji, kot to velja za proizvode, zaščitene z označbo porekla, geografsko označbo in zajamčeno tradicionalno posebnostjo. Komisija mora nacionalne vloge za omenjene tri označbe preučiti v roku enega leta od njihovega prejema. Če je vloga popolna, komisija v Uradnem listu EU objavi povzetek vloge, nato pa lahko v roku šestih mesecev od objave države članice ali tretje države podajo ugovore na objavljene vloge. Če ugovorov ni, komisija proizvod registrira. V primeru ugovorov pa se morajo države članice med seboj dogovoriti v šestih mesecih. Če dogovora ne dosežejo, o registraciji na ravni EU odloča Evropska komisija.
V želji, da bi zaščitili prepoznavno prleško kulinariko, kot so: ajdov krapec, prleška gibanica, prleška tünka..., so pridelovalci in poznavalci, že leta 2000, ustanovili Društvo za promocijo in zaščito prleških dobrot, čigav predsednik je Mirko Osterc. Prva naloga društva je bila priprava dokumentacije za zaščito prleške tünke, ki je po posebnem procesu sestavljena iz svinjskega mesa in zaseke. „Prleška tünka je tradicionalno živilo, ki je geografsko in etnološko vezano na območje Prlekije, uvrščamo jo v zakladnico naših izvirnih jedi in je etnografsko izredno zanimiva in v življenjski vsakdan vpeta dediščina. Uvrščamo jo v kulinarične posebnosti, ki so se razvile in ohranile do danes, v domači in tudi industrijski proizvodnji“, pravi Frančka Lebarič iz omenjenega Društva za promocijo in zaščito prleških dobrot, ki dodaja, da so se za zaščito prleške tünke odločili, ker želijo zaščititi avtohtonost in prepoznavnost te specialitete pred morebitnimi potvorbami in zlorabami njenega imena. Po Lebaričevi, ima zaščita izdelka dva namena: pridelovalcem in predelovalcem daje možnost, da so glede na kakovost izdelka konkurenčni, potrošniku pa jamči, da dobi avtentičen in kakovosten izdelek.
Kot je sicer pokazala raziskava, je specifična tehnologija izdelave in poimenovanja tega izdelka na območju občin Gornja Radgona, Radenci, Sveti Jurij ob Ščavnici, Križevci, Veržej, Ljutomer, Razkrižje in Ormož. Torej gre za območje, ki ima tradicijo v prašičereji, zato je to za ta del Slovenije iz gospodarskega vidika pomembno, da se obseg proizvodnje prleške tünke poveča do tržno zanimivih količin. Kmetije so tünko na tem koncu Slovenije začeli izdelovati predvsem zaradi konzerviranja mesa v času, ko še ni bilo zamrzovalnikov in podobnih pripomočkov. Prleški tünki je leta 2005 kmetijsko ministrstvo podelilo zaščito geografske označbe, v postopek certificiranja pa so se prijavili štirje proizvajalci: Mesna industrija Radgona (MIR) ter mesarije Hanžekovič iz Veržeja, Gomboc iz Šratovcev in Podplatnik iz Ormoža. Kasneje se je v presojo vključila tudi kmetija Vargazonovih s Cvena pri Ljutomeru. Vsi so uspešno prestali presojo članov društva, ki so opravili notranjo kontrolo, zunanjo pa so zaupali organizaciji Bureau Veritas.
Meso iz tünke, ali kot nekateri temu pravijo prleški “pršut”, je gotovo specialiteta, na katero je slovenska kulinarika in gastronomija, še posebej v severovzhodni Sloveniji, lahko upravičeno ponosna. In kljub dejstvu, da je temu tako, je veliko takšnih, kateri niso na »čistem« kaj je to meso iz tünke, zaseka, zabel, tünka..., kako se vse to pripravi in podobno, vse to pa je opisano tudi v posebni knjigi, zajeto pa je tudi v elaboratu, ki so ga pripravili člani društva za promocijo in zaščito dobrot Prlekije. »Na vse načine moramo prispevati k ohranjanju in oživitvi izdelovanja tradicionalnih mesnin in zato je potrebno predstaviti opis izdelovanja mesa iz tünke, kakšno je danes v navadi na kmetijah. Gre za etnografsko izdelovanje te pokrajinske posebnosti in prehranjevalnih navad v tem delu Slovenije. Mnoga spoznanja o tünki nam kažejo na veliko neposredno povezanost z naravo in na zakonitosti, ki jih kaže upoštevati tudi v bodoče. Postopki konzerviranja mesa so bili za preživetje ljudi že nekoč izrednega pomena. Izkušnje iz posebnih območij so se širile povsod tja, kjer so ljudje s svojo spretnostjo in prehranskimi navadami znali v drugačnih klimatskih pogojih ustvariti novo tehnološko različico. Tako je nastala široka paleta načinov priprave mesa za tünko, povezana z načini klanja, soljenja, prekajevanja in sušenja. Zanimivi so načini kurjenja in toplotne obdelave slanine in kosov mesa. Krušne peči so v kmečkih domovih tudi v tem primeru sestavni del tehnologije priprave hrane«, pravi o tej narodni posebnosti dr. Stanko Renčelj s Primorske, ki je pred časom napisal knjigo o mesu iz tünke.