Čeprav je splošno znano, da je pomurska regija po praktično vseh parametrih najbolj revna v državi, to ne pomeni, da Prekmurci in Prleki, ki tam živijo, niso srčno med najbolj bogatimi. Vedno ko gre za kakšno dobrodelnost ali humanost so prav prebivalci skrajnjega severovzhoda države vedno med najbolj prizadevnimi. In v to smo se lahko prepričali tudi te dni, ko nad deželo ob Muri počasi pritiskata meglica in turobnost ter ko se z vrtov in njiv, ter iz vinogradov in sadovnjakov, končuje pospravljanje vseh plodov narave.
Prav zgodba z desnega brega reke Mure, iz Prlekije, natančneje iz Veržeja, prinaša v ospredje plodove narave. Le nekaj dni potem, ko so minile „krompirjeve počitnice“, katerih ime smo prevzeli od Nemcev, ki so tako imenovali septembrske, ko so krompir pomagali pobirati tudi otroci, so namreč pri nas marsikje lepi krompirji ostali v zemlji. Zaradi sramotno nizke cene in očitno prezasičenega domačega trga, zlasti iz tujine, kvaliteten krompir, ponekod ostaja na njivah. Da vendarle ne bi zgnil, se je znani kmetovalec iz Veržeja Matija Galunder, odločil, da ga bo kar 40 ton podaril Karitasu, ta pa tistim, ki jim prišel zelo prav, saj si žal mnogi niti krompirja ne morejo privoščiti.
„Krompir je letos dejansko obrodil kot že dolgo ne in na tone ga leži v skladiščih. Škoda, da tako kakovosten pridelek propada. Naš trg ga noče. V Sloveniji pridelani krompir, ko ga je Evropa polna, ni nič vreden. Domači potrošniki bi naš krompir pokupili v treh mesecih, a kaj ko nam v trgovinah ponujajo tujega, celo z napisom, da je slovenski. Zaradi moči trgovskih lobijev, in regij, ki jih mi nimamo, tujci dobivajo subvencije, tako krompir lahko ponujajo tudi petkrat ceneje od stroškov pridelave“, pravi razočarani pridelovalec krompirja Matija Galunder, ki je vesel, da bo njegov krompir, če že ne na trgovskem pultu končal vsaj v loncu ali ponvi tisti, ki si še tega ne morejo privoščiti.
V nasprotnem bi namreč zgnil, enako kot marsikje drugje na njivi, a se je domači župnik iz Veržeja, Jožef Krnc spomnil, da bi ga lahko podarili ljudem, ki so potrebni pomoči. Prišli so prostovoljci in stroji, tako da je hitro bilo nabranih 40.000 kilogramov lepega in kakovostnega pridelka. „Resno bi bil greh, če bi takšen pridelek propadel v zemlji, ljudje pa so lačni“, pravi župnik, ki dodaja, da bo vsak kilogram končal na pravem naslovu, največ na Kozjanskem in Obsotelju, kjer letošnje poletje niso imeli sreče, saj jim je toča uničila celoten pridelek...