Povoženih divjadi je še več, a nekateri vozniki jih niti ne prijavijo; Najhuje je, ko so povožene breje živali ali mamice, kjer potem poginejo tudi mladiči; Zavarovalnice za škodo, ki jo na vozilih povzročijo trki s prostoživečimi živali, letno izplačajo več milijonov evrov odškodnine… Murska Sobota – Če minulo soboto ne bi prišlo do hude prometne nesreče, v kateri je umrl voznik motornega kolesa, bi lahko pisali, da je prometna varnost čez prvomajske praznike bila več kot ugodna. Žal pa je poleg omenjenega mladega motorista, na cestah skrajnjega severovzhoda države teklo še veliko krvi. V treh dneh je namreč bilo povoženih kar 22 živali, in če vemo, da nekateri vozniki povoženj niti ne prijavijo je jasno, da je takšnih nesreče še več. Čeprav smrti ljudi in živali še zdaleč ne moremo primerjati, pa ne moremo mimo dejstva, da je med pomurskimi povzročitelji prometnih nesreč nekako največ takšnih, ki peljejo prehitro ali pa so pregloboko pogledali v kozarec, in da se je Prekmurja in Prlekije oprijel tudi vzdevek »nesrečne dežele za divjad«. Ne mine namreč dan, da v policijskih poročilih ne bi zapisali, da je bilo obravnavanih toliko in toliko povoženih divjadi (pogosto tudi nad deset v 24 urah op.p.). V zadnjih treh prazničnih dneh, meda četrtkom in nedeljo jih je bilo kar 22, torej povprečno več kot sedem na dan.
Tudi sploh v pomurski regiji je največ tovrstnih trčenj, saj so v letu 2008, policisti zabeležili natanko 1.089 povoženj živali, kar je sicer nekoliko manj kot leta 2007 (1.099), leta 2006 (1.194) in leta 2005 (1.169). Mimogrede leta 2004 je bilo 1.065, leta 2003 - 1.013, leta 2002 pa »le« povoženih 906 živali, in jasno, da se tudi tukaj iz leta v leto stanje poslabšuje. Žal je takšnih povoženih živali še bistveno več, kajti tukaj je samo podatek tovrstnih trčenj, ki so prijavljeni policiji. Nekateri vozniki tovrstnih »bližnjih srečanj« svojega jeklenega konjička in kakšne divje živali, sploh ne prijavijo, bodisi da na vozilu ni bilo večje škode, bodisi da je morebiti v tem času vozil »okajen« ali kaj podobnega, tako da bi ga prihod policije lahko stal še dražje, kot da sam popravi morebitno zvito pločevino.
Tudi tiskovni predstavnik Policijske uprave Murska Sobota Jožef Prša, ki s sodelavci pedantno vodi evidenco meni, da je število povoženih živali, predvsem divjadi še bistveno več, toda policisti zabeležijo predvsem tiste, ki povoženje prijavijo, in je potrebno urediti zapisnik za zavarovalnico. Po drugi strani pa se pogosto zgodi, da nekateri vozniki, namesto da bi prijavili povoženje divjadi, slednjo samo vržejo v prtljažnik in divjačinska »pečenka ali golaž« je že na mizi. Sicer pa, po mnenju pomurskih policistov je največ povoženj divjadi v zgodnjih jutranjih in poznih večernih urah ter tudi ponoči, ko živali najpogosteje prečkajo ceste. Zato policisti pogosto opozarjajo voznike osebnih in drugih vozil, da bi bili nekoliko bolj previdni in tudi uvidevni do nemočnih živali, ki se na svojo nesrečo ne spoznajo na prometne predpise. Največ povožene divjadi v pomurski regiji odpade na srnjad, sledijo pa zajci, lisice, jazbeci, vidre, fazani in še nekatere prostoživeče živali, vsakodnevno pa so tako povprečno dnevno povožene več kot tri živali prostoživeče živali na dan. Največ v mesecih aprilu, kar je povezano s kotitvijo in dodatnimi smrti mladičev brez mater, in oktobru. Kakorkoli že, vsekakor bi bila še bolj žalostna statistika, če bi povoženim divjadim prišteli še stotine povoženih mačk, psov, ježkov, žab, takšnih in drugačnih ptičev...
Kakorkoli že, »bližnja srečanja« vozil in divjadi in sploh živili, močno občutijo tudi na zavarovalnicah. Po eni strani najmanj vsak drugi lastnik vozila ima poleg ostalih, sklenjeno tudi zavarovanje, ki krije škodo nastalo pri trčenju z živalmi. Samo v Pomurju zavarovalnice na račun škode na vozilih, ki je povzročena zaradi trčenja s prostoživečo živaljo, letno izplačajo nad milijon evrov, in kot poudarjajo na največji zavarovalnici v regiji, območni enoti Zavarovalnice Triglav, ki ima daleč najvišji delež zavarovanih vozil v Pomurju, je to eden višjih izplačil. Torej tovrstna trčenja in povoženja pomenijo tudi veliko ekonomsko izgubo (škode na vozilih, izguba divjačine in trofej, stroški zdravljenja in socialnega varstva poškodovanih oseb) ter negativno vplivajo na dinamiko živalskih populacij, saj je tako prisotna povečana smrtnost živali. Po drugi strani pa trki vozil z večjimi vrstami divjadi, kot so parkljarji (zlasti srnjad), predstavljajo tudi pomembno tveganje za varnost udeležencev v cestnem prometu.