Že tako skromno življenje jim je poslabšal požar; Tako skromnih otrok ne najdeš pogosto. Družina Zögling iz Trstenika 19 v slovensko goriški občini Benedikt, streljaj od glavne državne ceste Maribor – Gornja Radgona, z ene, ter nekoliko več od reke Mure, ki meji s sosednjo Avstrijo, z druge strani, nikoli ni živela v izobilju. Šestčlanska družina, 50-letni oče Franc je edini zaposlen (Mariborska livarna), 40 – letna mama Alojzija, ki gospodari na manjši kmetiji, ter 16 – letna Mihaela (dijakinja 1. letnika srednje turistične šole Maribor), 14 – letni Boris, učenec 8., 12 – letni Franjo, učenec 7., in 9-letna Martina, učenka 4. razreda OŠ Benedikt, živijo namreč vseskozi skromno in v pomanjkanju, pred časom, ko jim je pogorelo gospodarsko poslopje, pa se jim je vse skupaj še poslabšalo. Res so hitro zbrali toliko sredstev, da so zgradili novo gospodarsko poslopje, toda nikakor ga ne morejo dokončati. Enako so s posojili, začeli graditi tudi novo hišo, saj v majhni, trošni in starejši hiški ni več dovolj prostora za normalno življenje, saj otroci odraščajo in potrebovali bi marsikaj za normalne življenjske pogoje. Kljub očitnim težavam se sami niso obrnili na nobeno ustanovo, in po nobeno pomoč, toda vsakomur, ki jih malo bližje spozna, je jasno, da potrebujejo in si zaslužijo pomoč.
„Moramo pač živeti na tej skromni majhni kmetiji, kjer na približno dveh hektarjih imamo nekaj prašičev in govedi, ter perutnine. Mož je v službi, ostali pa skušamo prispevati, da bi nam življenje bilo vzdržno. Težko je, toda moramo se boriti in nimamo nobenih pripomb. Pomagajo nam tudi moževi bratje ter drugi sorodniki in nekateri sosedje, tako da še nekako gre. Najhuje nam je za otroke, saj odraščajo in marsikaj pogrešajo. Ustvarjamo in delamo, med nekaj prašiči in nekaj goveje živine, živimo skromno in iz te kože ne moremo. Hudo nam je, a kljub temu ne prosimo nikogar, če pa bi nam kdo pomagal, da bi vsaj dobili ustrezno streho nad glavo, bi bili vsakomur hvaležni“, nam pove Lojzka, ki ne more verjeti, da moža Franca Franca, ki je že dobrih 30 let zaposlen na težkem delovnem mestu v Mariborski livarni in je več kot težek invalid, ne pošljejo v invalidsko pokojnino. Poleg težav z nogami, ima Franc posebne težave z glavo, saj so mu odstranili tumor, na eno uho ne sliši, na eno oko ne vidi, vprašanje pa je tudi kako je s tumorjem, in celo kako dolgo bo živel. Tudi sama ima veliko zdravstvenih težav, saj so jih pred štirimi leti „podložili“ hrbtenico, in ne bi smela delati ničesar težjega, a kaj ko mora, ne le doma, temveč tudi pri sosedih, da bi zaslužila kakšen evro, saj kot pravi, mora delati da bi pomagala otrokom.
„Ne glede na vse, mora mož delati osem ur, kot da je popolnoma zdrav, in še to za manj kot 400 evrov mesečno. Sama nimam nobenih prihodkov, le otroci dobijo nekaj dokladov, a zamislite si kako je če štirje otroci morajo vsak dan v šolo. Še posebej je hudo za najstarejšo Mihaelo, ko se mora vsaj dan peljati v šolo v Mariboru. Sama bi si želela računalnik, ne le želela, temveč ji je nujen za njeno šolo, a kaj ko si ga ne moremo privoščiti. Tudi manjši otroci bi potrebovali računalnik. Mihaela vedno mora hoditi do sosedovega fanta, da bi si kaj poiskala ali kaj napisala“, nam žalostno razlaga Lojzka, postavna Mihaela pa kljub temu dodaja, da bo že vse preživela, le da bi čim prej imeli streho nad glavo. Sploh vseh šest članov družine poudarjajo, da je na prvem mestu ureditev strehe nad glavo. Tudi Franjo, Boris in najmanjša Martina bi potrebovali računalnik, pa kakršno kolo, a vsi povedo da bodo potrpeli, da bi dobili streho nad glavo, pozneje pa bo že nekako, morebiti bosta vsaj dekleta imela svojo, fantje pa svojo ločeno sobo...
Ob koncu smo izvedeli, da je omenjeni požar na gospodarskem poslopju, v času ko so spali, nastopil iz neznanega vzroka. Zavarovalnica jim je nekaj pomagala, toda ne toliko, da bi lahko naredili novi objekt. Hkrati z gorenjem hlevov je zagorel tudi del strehe na hiški, kjer v dveh prostorih živi šest ljudi. Zato so najprej z denarjem od zavarovalnice in prihranki, ki so jih nameravali nameniti za sanacijo hiške, ker stene dejansko močno pokajo in celo ogrožajo življenje v hiši, za prvo silo in pod streho uredili gospodarsko poslopje. Pomagala jim je tudi občina Benedikt ter nekateri svojci in prijatelji. Nato so najeli še posojilo, da bi le zgradili tudi novo hišo, kajti ko so želeli sanirati in razširiti staro hiško, so jim odgovorni svetovali, da naj raje gredo v novogradnjo, ker tukaj ne bi nič. Žal pa tudi pri gradnji hiše ne morejo priti niti pod streho, tako da vse zateka, enako kot v sedanji hiški, kjer se tlačijo v manjših prostorih. Imajo sicer nekaj materialov, da bi vse pokrili, toda nikakor ne morejo zbrati toliko sredstev, da bi to tudi naredili, od Francijeve plače pa komajda vračajo kredite in poravnajo mesečne obveznost-položnice. Pred kratkim se je začela šola in je bilo potrebno poskrbeti za štiri šoloobvezne otroke, ob tem tudi za zimo ipd.
Glede na vse kar smo slišali in videli, je več kot očitno, da si družina Zögling potrebuje in zasluži podporo širše skupnosti. Zato jim lahko tudi bralci Novic pomagajo preko Krambergerjevega sklada.
LOJZKA DELA ČUDEŽE...
Ko smo za mnenje o družini Zögling pobarali župana občine Benedikt Milana Gumzarja, nam je odločno zatrdil, da gre za eno redkih, če ne prav edino družino v njegovi občini, ki si sploh zasluži širšo družbeno pomoč. „Prej so živeli solidno, toda pokopal jih je požar, in sedaj se kljub velikim prizadevanjem, nikakor ne morejo pobrati. Po drugi strani pa otroci rastejo, in so tudi potrebe čedalje večje. Zato menim, da jim je nujno pomagati in prepričan sem, da niti en evro, ki ga bodo prejeli ne bo vložen narobe“, nam je dejal župan Gumzar. Podobno je menil tudi eden najbližjih sosedov, sicer ugledni lastnik turistične kmetije Alojz Senekovič, ki pa se zaveda tudi morebitnih govoric. „Ljudje smo običajno nevoščljivi, toda v primeru sosedov Zögling nikomur ne bi smelo biti žal pomoči. Res je to družina, ki si zasluži pomoč od blizu in daleč. Gre za skromno, delovno in pridno družino, ki je pač, ne po lastni krivdi zašla v težave. Kljub vsemu, predvsem soseda Lojzka dela čudeže, da lahko preživijo. Žal pa niti takšno življenje, kjer vsak cent obrnejo vsaj dvakrat, ne pomaga preveč, zato si dejansko zaslužijo širšo družbeno podporo“, je bil odkrit Senekovič.