Gornja Radgona - Vedno bolj so žalostni, ogorčeni in zgroženi, aktivisti v društvih za zaščito živali, enako vsi slovenski ljubitelji živali in tudi drugi ljudje dobre volje, ko kljub mnogim preventivnim in tudi represivnim aktivnostim, po vsej državi, srečujejo vedno več žalostnih primerov nezaslišanega in nečloveškega trpinčenja nemočnih živih bitij. Ob vsakodnevnem trpinčenju, zlorabi, zanemarjanju in tudi ubijanju nedolžnih živali, ki smo jim priča po vsej državi, vse pogostejša so vprašanja ljubiteljev živali in drugih ljudi: Kam gre naš svet? Ne le ljubiteljem živali temveč tudi vsem ljudem z zdravim razumom, praktično vsakodnevno zastaja dih ob človeški krutosti in podlosti, ki ji očitno ni konca. Prepričani so, da bi samo poostritev zakonodaje stanje nekoliko spremenilo, še zlasti če bi odgovorni izvajali zakonodajo, saj brez hujšega „udarca po žepu“, zlasti pa zapora ali prisilnega dela z živalmi, nikoli ne bomo dočakali, da bi se nekateri lastniki (ali kot jih imenujejo: krvniki) spremenili pri obnašanju do psov, mačk in drugih nemočnih in nedolžnih živih bitij.
In v pomladnih dneh, ko je narava ozelenela, ko mlada živa bitja prihajajo na svet, nov grozljiv primer mučenja nedolžnih živali prihaja iz idiličnih Slovenskih goric, iz okolice Gornje Radgone, natančneje z negovskega konca. Mlajša domačinka, sicer velika ljubiteljica živali je namreč med rekreacijo naletela na žalosten in osupljiv prizor. „V gozdu, tik ob lokalni cesti Kunova – Gornji Ivanjci, sem naletela na grozljivo sliko. Zagledala sem papirnato vrečko ob robu ceste-gozda, pa mi je nekaj reklo naj pogledam notri. Taki grozen občutek sem takoj dobila. V vrečki so bile tri, mogoče kakšne 4-5 tednov stare mrtve muce. Niso še bile trde, tako da je jih je po moje nekdo odvrgel malo pred mano. Vsi so imeli kri na gobčkih. Torej jih je nekdo že ubite kar iz avtomobila, v papirnati vrečki, odvrgel. To so živali, ki so že normalno videle in hodile, ter si tudi lahko iskale hrano za preživetje. Verjetno so se tokrat pojavile iz skrivališča, kjer so bile rojene in to jih je stalo življenja. Naključno ali ne vse tri so bile deklice. To je grozno in takšnega človeka bi morali zapreti. Seveda sem podala prijavo na PP Gornja Radgona, a se zavedam, da je storilca težko najti. Čeprav članice in člani društvo za zaščito živali že veliko delajo na ozaveščanju ljudi, je potrebno vedno znova ponavljati, da se s sterilizacijo in kastracijo lahko prepreči neželeno množenje nedolžnih živalic. Zlasti na podeželju se mnogi niti ne zavedajo, da je ubijanje živali strogo prepovedano, zato ne preseneča, da jih že ob rojstvu ogromno pobijejo, druge pa ko začnejo hoditi in pridejo iz zaklonišča, kjer jih je mama povrgla. Povem vam, da sem se cela tresla zraven. Za takšne ljudi ne najdem pravih besed. Tako sem jezna, žalostna...“, nam je razlagala najditeljica mrtvih mačkic.
Tudi Breda Habjanič, predsednica Društva za zaščito živali Pomurja, je zgroženo povedala, da je potrebno o tovrstnih zadevah ljudi še veliko ozaveščati, saj nihče ne sme ubijati nedolžnih živih bitij. „To je kaznivo dejanje za katere so predvidene sankcije in zato priporočamo in svetujemo ljudem, da svoje živali sterilizirajo/kastrirajo, saj med drugim tudi sami z vsemi veterinarji v Pomurju, organiziramo tovrstne akcije“, pravi Habjaničeva, ki je prepričana, da so kazni za storilce tovrstnih zločinskih dejanj še vedno prenizke.
Po mnenju znane prekmurske veterinarke Smilje Nabergoj tovrstno početje vredno vseh obsodb. „Vse več je tovrstnih nerazumnih trpinčenj živali. In prav to pripelje tudi do umorov in se potem samo sprašujemo odkod toliko nasilja in netrpljivosti med ljudmi. Vse se namreč začne z mučenjem živali, potem se prenese na ljudi, ob tem pa se vse začne v družinah in se premalo naredi v šolah, da bi se kaj spremenilo. In kaj lahko pričakujemo od otroka, ki vidi kako njegov oče ubije kakšnega hišnega ljubljenčka...«, se sprašuje Smilja Nabergoj dr.vet.med., ki nadaljuje: „Prav na bruhanje mi gre ko nam nekateri občani razlagajo na kakšen način se znebijo nezaželenih mačk ali psov. Kje ste videli, da lahko živo bitje – majhno muco ali psička daš v PVC vrečko in odvržeš v gozd ali reko, nekateri drugi majhni (in ne samo majhni) živalci kar odseka glavo in vse skupaj vrže v smeti, poznam pa tudi primer, ko je nekdo čistokrvnega psa Dalmatinca utopil v Muri, tako da mu je okrog vratu zavezal težek kamen in še bi lahko naštevala žalostnih zgodb. Nekoliko lepše je, čeprav tudi skrajnje nehumano, če mladiče dajo v kakšno škatlo in odložijo pri vrtcu ali šoli. Toda, zakaj tako, ko pa je veliko možnosti za preprečitev razmnoževanja teh živali, če tega ne želimo. Sploh pa noben način odvzema življenja ne more biti human. Zato se moramo vprašati kaj smo naredili na področju vzgoje otrok. Tukaj premalo naredijo starši, malo pa tudi šole, kajti izmed več kot 40 šol v regiji, samo v redkih imajo naravoslovni dan, ko pridejo k nam, kjer se pogovarjamo in svetujemo, kolikor lahko v kratkem času poveš“.
Smilja Nabergoj je s solznimi očmi pripovedovala o zgroženosti nad tovrstnim početjem, ki se nenehno dogaja ob nas. Po njenem bi dejansko morale več za zapuščene živali narediti lokalne skupnosti, kot jim nalaga zakonodaja, ljudi pa je potrebno izobraževati, storilce takšnih gnusnih dejanj pa hudo »udariti po žepu« ali poslati v zapor. „Šele takrat se bo stanje začelo izboljševati in bo manj tovrstnih vrečk, kot je ta iz Negovskega konca, pred tem iz Kočevskega gozda, ali Slovenske Istre“.
Žal pa to ni vse, saj nam je še en prebivalec Negove namignil, kako je njegova znanka, le nekaj sto metrov stran od najdišča mrtvih muc, tik ob Negovskem jezeru, kjer je nekoč domoval dobri človek iz Negove Ivan Kramberger, našla lačno in oslabelo psičko s sedmimi mladiči. K sreči jo je odkrila še pravi čas, tako da so nedolžne živalce uspeli rešiti. Žal pa jih je veliko preveč, ki jim sreča ni namenjena in nedolžne umirajo v hudih mukah, prepogosto pa jih pokončajo prav tisti, ki bi jih morali meti najraje, torej človeški krvniki. Če si vsaj malo človek, nikakor namreč ne moreš tako sadistično surovo ravnati z živimi bitji.
NEZASLIŠANO IN NEVERJETNO! Psa zaklala in spekla za lastnega sina
Res je sicer, da pri tudi pri nas še vedno srečujemo s sprevrženimi posamezniki, ki tako ali drugače mučijo in ubijajo nič kaj krive živali, toda ponekod imajo še bolj duševno iztirjene ljudi. Tako denimo, te dni zaščitniki in ljubitelji živali iz Tuzlanskega kantona na severovzhodu Federacije BiH, poročajo o dejansko nezaslišanem in hkrati neverjetnem primeru povezanim z mučenjem in ubijanjem nedolžen živali. Po poročanju tamkajšnjega spletnega portala doznajemo.com, je namreč nekaj več kot 50 let stara S.A. iz kraja Prokosovići v občini Lukavac, zaklala svojega psa, potem je nesrečno žival spekla in odnesla lastnemu sinu za kosilo. Mladenič sicer boleha in je na zdravljenju v bolnišnici. Zgodba je še bolj žalostna ob dejstvu, da je „skrbna mama”, ki očitno ima hude duševne težave, to nehumano in nezaslišano zločinsko dejanje storila pred številnimi pričami. Vsi pa so menda tudi vedeli, da je pečeno pasje meso odnesla sinu v bolnišnico, nihče pa naj ne bi ukrepal, čeprav naj bi vsi očividci in priče bili šokirani.
Prav zato je zadeva tudi prišla v javnost, ker naj bi ena izmed prič dejala, kako je za bolno in bizarno in je vse skupaj, tudi zaradi opozorila drugim morebitnim bolnim umom, potrebno posredovati v javnost. „Zadeva je še bolj grozna ob dejstvu, da je sin, ki mu je meso bilo namenjeno, psa nabavil kot darilo svojima majhnima hčerama“, je med drugim dejala neimenovana priča.
Neverjetno in nezaslišano II.
POBILI JIH BODO NA STOTINE, TISOČE...
Še hujša in bolj žalostna zgodba prihaja iz Srbije, kjer že gori pod nogami, saj obstaja verjetna grožnja, da bodo v „zavetišču“ pokončanih na stotine in tisoče nedolžnih psov. Pa ne na human način kot bi moralo, temveč jih bodo udarjali s palicami dokler ne bodo mrtvi. Zato so pred nekaj dnevi člani društev za varstvo in proti mučenju živali z območij nekdanje Jugoslavije – med njimi tudi slovenski – začeli akcijo, da bi rešili pse iz zavetišča v mestu Požega v Srbiji. Pohiteti morajo, saj jih je mogoče odkupiti le še nekaj dni. Takoj po tem datumu nameravajo odgovorni iz javnega komunalnega podjetja Naš dom, ki vodi azil, vse pse usmrtiti. Za odkup posameznega psa je podjetje postavilo ceno – 28 evrov. O tem, kako ravnajo z njimi, več kot zgovorno govorijo fotografije na FB. A kar počne Naš dom, poročajo iz Srbije, v tej državi na žalost ni dejanje brez primere – podobno hudo je menda še po nekaterih zavetiščih.
Azil za območje Požege, Čačka in še sedmih manjših občin je prve pse sprejel marca 2008. Večinoma so brezdomne živali, ki jih je polovil šintar. Ljubitelji psov upravičeno govorijo, da to ni zavetišče za živali, kot ga vodje uradno predstavljajo, temveč koncentracijsko taborišče smrti za pse. Določil srbskega zakona o varstvu živali ne spoštujejo, ne dosegajo niti zahtevanega minimuma. Psi živijo prenatrpani, za žico, v izjemno slabih razmerah, na golem betonu ne glede na nizke ali visoke temperature, sestradani in žejni. Občasno jih čistijo s polivanjem z mrzlo vodo, zato psi prebolevajo pljučnice in druge bolezni, ki so posledica nehumanega ravnanja. V azilu prav tako ne opravljajo predpisanih nujnih veterinarskih pregledov. Živali so neprimerno sterilizirane in kastrirane. Zaradi neprofesionalnega šivanja ran z navadno, le malo tanjšo vrvico se rane odpirajo, tako da psom dobesedno izpadajo čreva. Živali so ekstremno suhe in podhranjene, saj jih hranijo neredno. Ko zaradi pljučnic, hudih okužb, že omenjenih mazaško opravljenih operacij, mraza in lakote poginejo, njihova mrtva telesa še nekaj časa ležijo poleg živih psov, preden jih odnesejo. Zaradi lakote se pojavlja kanibalizem. Šele ko razpadajoča trupla zasmrdijo, jih poberejo in pomečejo v jame.
Doslej naj bi v požeškem zavetišču pobili že več kot 7500 živali. Kot je povedal nekdanji azilov uslužbenec (higienik), jih pogosto pokončujejo kar s palico. Trupla so zakopavali v zemljo zraven reke Đetinje, zadnje čase jih odvažajo v Ćuprijo na zažiganje. Kot evtanazijsko sredstvo so psom prva leta vbrizgavali kar tekoče čistilo (znane blagovne znamke), tako da so umirali v hudih mukah. Uslužbenec, ki se je uprl, je bil ob službo. O grozodejstvih je spregovoril na sodišču, potem ko je tožil delodajalca in pričal proti vodilnim. Vsa gnusna dejanja je fotografiral, čeprav so vodilni vsakršno snemanje prepovedovali. Dovoljena, ker je nujna, je bila le fotografija za oglaševanje posvojitev. Prejšnji mesec je bila iz azila rešena bela psička pasme prinašalec. Po opravljeni sterilizaciji je bila v izjemno slabem zdravstvenem stanju, z visoko temperaturo, zagnojeno in odprto rano. Da bi preživela, bo morala še enkrat na operacijsko mizo. Poznavalci pravijo, da so prav vsi psi v požeškem zavetišču zanemarjeni, shirani in bolni. Aktivisti za humano ravnanje z živalmi so inšpekcijam podali že vsaj 15 prijav proti vodilnim, pisali ministrstvom, a ni še nihče nič ukrenil...
AMERIŠKO ZAVETIŠČE NA KOSOVU
Projekt kastracij in sterilizacij v ameriškem zavetišču na Kosovu
Slovenska prostovoljna ekipa bo konec maja odpotovala na Kosovo, kjer bo pomagala pri kastracijah in sterilizacijah živali v novem zavetišču za pse in mačke. Za mnoge pozabljena in odrezana od sveta, za ameriškega podjetnika pa izziv in priložnost, da dokaže, da ima še tako žalostna zgodba lahko dober konec. Na Kosovu se namreč konec maja končno odpira novo zavetišče za pse in mačke. Kosovo. Majhna državica na JV Evrope, po številu prebivalcev primerljiva s Slovenijo, a bolj znana kot ena najbolj izoliranih držav na svetu. Ne preseneča torej podatek, da revna država, v kateri nenadzorovano raste število potepuških psov, nima ne trgovin s pasjo hrano in opremo, ne zavetišča za male živali. A to se bo spremenilo konec meseca maja, ko se odpira tako imenovana varna hiša za brezdomne živali. Samo predstavljamo si lahko, koliko psov je trenutno na ulicah Kosova, če jih je bilo že pred desetimi leti več kot 50.000. Problematika brezdomnih živali je predvsem posledica vojne, ki je pred leti divjala na teh območjih, saj so takrat na cesti pristale tudi živali, ki so pred tem imele lastnike. Pa tudi sicer je odnos lokalnega prebivalstva do psov precej slab, saj se jih večina boji.
Da še obstaja upanje za njih, je prepričan donator iz Amerike, na jugu države je zato financiral izgradnjo zavetišča, ki naj bi začelo obratovati že konec maja 2013. Odprtju zavetišča bo najprej sledila akcija steriliziranja in kastriranja živali. Žal primanjkuje lokalnih zainteresiranih veterinarjev. Zato se je projektu pridružila prostovoljna ekipa in veterinarka Nuša Gros iz Slovenije, ki bo konec maja v tako imenovani "varni hiši" pomagala pri sterilizaciji in kastraciji prvih stanovalcev zavetišča. Prav tako pa primanjkuje osnovnih materialnih in drugih potrebščin, zato je vsaka pomoč ali donacija iskreno dobrodošla. Slovenska ekipa prostovoljcev se letos na Kosovo odpravlja že drugič. Lani oktobra so v okviru projekta CNVR (catch-neuter-vaccinate-release, oziroma ujemi-steriliziraj/kastriraj-cepi-izpusti) v šestih dneh opravili 55 kirurških posegov in na svet so pomagali enajstim pasjim mladičkom. Kot je povedala veterinarka Nuša Gros, je vsem psom, ki so jih uspeli priklicati ali jih ujeti, brez težav dala v gobček tablete proti zajedalcem, kar ji v Sloveniji redko uspe pri lastniških psih.
Lokalno Kosovsko društvo za pomoč živalim je lani dobilo potrebna sredstva za sterilizacije in kastracije potepuških psov v Skenderaju, dovoljenja občin za izvajanje posegov ter celo zasilno ambulanto in pesjake, a žal lokalnih veterinarjev tako delo ni zanimalo. Kljub temu, da bi jih sterilizacij in kastracij tuji veterinarji naučili brezplačno. Morda pa je izgradnja zavetišča s tujim kapitalom prvi korak k začetku konca dobesedno pasjega življenja na Kosovu. In priložnost za tuje strokovnjake, ki so pripravljeni v tej majhni revni deželi pustiti velik pasji pečat.