Po novem letu v dnevih med tremi kralji in svečnico godujejo svetniki sredozimci. Vrh je dan, 17. januar, ko goduje sveti Anton Puščavnik ali prašičnik, tudi klobasnik, kot ima ponekod ljudsko ime, ta največji svetnik, večji od sv. Antona Padovanskega ali solatnika, ki goduje sredi junija. Gre za opata Antona, ki je tudi v pratiki upodobljen kot puščavnik z zvončkom in prašičkom. Kot tak je dobil zavetništvo nad živino, predvsem nad prašiči. V Sloveniji je sv. Antonu Puščavniku posvečenih kar 35 cerkva, 12 župnijskih in 23 podružničnih. Največ jih je na Primorskem v škofiji Koper, v mariborski sta dve in sicer v Cerkvenjaku in Stopercah v Halozah, dve podružnični cerkvi sta v Ravnah na Koroškem in Župečji vasi (Sv. Lovrenc na Dravskem polju).

Pred njegovo podobo so nekoč ljudje za njegov god prinašali klobase in krače za zdravje živine in prirejali licitacije omenjenih mesnin. Te navade ali običaji ponekod še živijo. V Cerkvenjaku pa že dolga leta ne. Še posebej so svetnika Antona Puščavnika, nekoč častila mlada samska dekleta, saj naj bi veljal tudi za mogočnega priprošnjika pri izbiri zakonskega partnerja. Vsega tega na Antonovo nedeljo in sam godovni dan, tega nekoč tako priljubljenega svetnika v Cerkvenjaku že dolgo ni več zaznati. Pogreša se tudi tista znana množična udeležba vernikov in romarjev. Še vedno pa kljub temu na žegnanjsko nedeljo, še srečamo nekaj ljudi iz naših sosednih far, tudi skupino romarjev TD Negova.

Kot je povedal Zdenko Bratuša, predsednik TD Negova in nepogrešljivi član slovenskogoriške pihalne godbe MOL Lenart, je letošnje njihovo romanje v Cerkvenjak na Antonovo žegnanje okroglo dvajseto. Vsako leto se peš romanja v Cerkvenjak okoli udeleži 20 do 25. Včasih jih je bilo tudi do okoli 40. Nekateri Negovčani pa se na žegnanje v Cerkvenjak podajo tudi v lastni domeni. „Romarje med potjo pogostimo s kuhano klobaso. Včasih so naši starši in predniki nosili klobase in druge svinjske dobrote v cerkev na oltar, kot darovanje. Ti časi so danes mimo, pa si jih privoščimo mi.“ Bratuša še pove, da se vsako leto na svoji romarski poti ustavijo v Cogetincih pri družini Kuri, kjer jih pogostijo tudi z njihovo viljamovko, za kar so jim iz srca hvaležni.

Iz leta v leto je tudi vse manj stojničnih prodajalcev ali kot smo jih nekdaj imenovali kramarjev, saj je povpraševanje po izdelkih oziroma njihovi stojnični robi vse manjše. Še posebej pa ni več opaziti kramarjev določenih ročnodelskih obrti, ki so s sodobnostjo časa skoraj izumrle. Praznično mašo je v nedeljo, 18. januarja daroval v lepo okrašeni cerkvi farni župnik Damjan Tikvič. Vernike pa je pri bogoslužju nagovoril tudi Marjan Žmavc, župan občine Cerkvenjak. Bolj živo je pred oltarjem svetnika Antona Puščavnika bilo v soboto 17. januarja, na sam godovni dan tega svetnika, ko so se pri darovanju maše pridružili še nekateri dušni pastirji iz lenarške dekanije na čelu z Marjanom Rola, dekanom lenarške dekanije. Prisoten je bil tudi zlatomašnik Anton Fras, doma iz Sv. Jurija ob Ščavnici, danes župnik na Sv. Ani v Slovenskih goricah, ki na Antonovo praznuje svoj godovni dan.

Žegnanjska praznična nedelja je, klub mrazu in zimski idili, ki je nekaj zadnjih let nismo več vajeni, minila v prijetnem vzdušju, saj je praznovanje farnega patrona popestrila tudi slovenskogoriška pihalna godba KD MOL Lenart. Članice društva kmečkih deklet in žena Cerkvenjak in člani Društva vinogradnikov in ljubiteljev vina Cerkvenjak, pa poskrbeli za okrepčilo.