Letošnje izjemno vroče poletje, eno najbolj toplih v zadnjih desetletjih in stoletjih, bo gotovo v slabem spominu ostalo mnogim ljubiteljem živali, zlasti majhnih štirinožnih prijateljev. To pa predvsem zaradi nevestnih lastnikov, ki jim namerno ali nevede niso priskrbeli ustreznih pogojev za življenje. In če so razočarani ljubitelji živali in aktivisti različnih društev, kako je šele bilo tisočem kužkov, katere so lastniki ali skrbniki za dalj časa pustili pripete na kratki verigi, na soncu, pri temperaturi tudi nad 40 stopinj, pa še brez sveže vode, včasih tudi brez hrane, necepljene, polne klopov ipd. Vsekakor je boljše, da nikoli ne doživimo česa podobnega, in tako da sploh ne izvemo, kakšne muke so preživljale te uboge, trpinčene in nedolžne živalce. Na žalostno dogajanje na področju tovrstnega „vročinskega“ in tudi splošnih trpinčenj štirinožnih prijateljev so nas opozorili tudi člani Društva za zaščito živali Pomurja (DZŽP), ki so se v minulih tednih neposredno na terenu, lahko večkrat sami prepričali o klasičnih primerih mučenja živalih. In po podatkih, ki so jih nam posredovali, saj mnogi ljudje raje kličejo na društvo kot na veterinarsko inšpekcijo ali policijo, je najslabše stanje na območju Gornje Radgone. „Dejansko je veliko živali, predvsem pripetih psov, zares preveč izpostavljena soncu in zaradi tega preveč trpinčena. Žal ne vidimo načina kako bi živalim pomagali, saj sami lahko le opozarjamo, skušamo vplivati na lastnike, vse drugo je potem na vesti teh istih ljudi“, nam povesta aktivistki DZŽP, ki nista želeli biti imenovani, saj so občasno tudi sami aktivisti izpostavljeni grožnjam, celo fizičnim napadom, tožbam ipd., celo s strani nekaterih uradnih državnih inštitucij, ki običajno same ne delajo tako kot bi morale. Dekleta nam povesta tudi, da jim občasno pomagajo vsaj policisti...
Prav poleti se živalim najslabše piše tudi zaradi dopustov, ko so sami odpravimo „na luštno“, na živali, čeprav naj bi nam bile prijatelji, pa mnogi kar pozabijo. Zato se poleti število zapuščenih živali v zavetiščih, poleg tistih, ki so privezani na soncu in bog ve kje vse, poveča kar za petino, saj ljudje odidejo na dopust, žival pa postavijo na cesto. „Tudi živali si zaslužijo dopust, zato jih, če le morete vzemite s seboj“, poudarjata naši sogovornici“, ki sta spomnili tudi na akcijo „Družina na morje, pes pa na ulico“, hrvaškega združenja Prijatelji živali. V njej brezvestne skrbnike živali na Hrvaškem opozarjajo, da bodo za namerno zavrženje svoje živali plačali do 15 tisoč kun (torej več kot 2.000 evrov) kazni. Kako pa je pri nas? V poletnih mesecih se število zapuščenih živali tudi v zavetiščih po Sloveniji statistično poveča za približno 20 odstotkov. „Razlog za to je v tem, da se jih ljudje znebijo zaradi dopustov, zaradi počitnikovanj pa tudi ni posvojitev oziroma jih je manj kot v preostalih mesecih. Z namernim zavrženjem živali skrbnik odgovornost zanjo preloži na ramena drugih meščanov in državnih ter lokalnih ustanov, ki potem poskrbijo zanjo, žival pa izpostavi nepotrebnemu trpljenju“, dodajata aktivisti DZŽP.
Pri nas imamo zakon o zaščiti živali, ki v takšnih primerih predvideva tako zaporno kot denarno kazen. „A zaporne pri nas ni dobil še nihče, žal. Naš zakon je primerljiv z drugimi evropskimi državami, torej ni slab, slabo je le njegovo izvajanje. Tudi v našem zakonu so predvidene kazni, tako je kazen za fizično osebo približno 200 evrov, če živali ne cepimo proti steklini,za pravno osebo pa vse do 42 tisoč evrov, če ne preprečimo nezaželene brejosti. Zakon sam po sebi je odličen, škoda le, da se ne izvaja. Vendar pa noben zakon in izvajanje sankcij ne bosta prinesla zavedanja o tem, da nismo sami na svetu, da moramo poskrbeti za tiste, ki zase ne zmorejo, in da živali čutijo prav tako kot mi“, menita ljubiteljici živali, ki sta lastnikom hišnih ljubljencev svetovali, naj dopust načrtujejo tako, da vzamejo žival s seboj.
„Treba se je le pozanimati, kje žival sprejmejo in kje ne. Če je iz kakršnegakoli razloga ne želijo ali morejo vzeti s seboj, imajo pri nas na voljo precej hotelov za živali, kjer jo lahko pustijo za čas dopusta. Dopust je res zadnja stvar, zaradi katere bi žival lahko ostala brez doma“, poudarjata sogovornici, ki dodajata: „Še preden se odločite za žival, premislite, ali ji boste lahko zagotovili vse, kar potrebuje. Skrbnik sprejme odgovornost (oziroma naj bi jo) za žival za vse njeno življenje. Seveda je možno, da pride kaj vmes in živali ne moreš več imeti, ampak tudi tedaj je skrbnik dolžan poskrbeti zanjo, torej ji poiskati nov dom. Zavetišča težko sprejemajo še lastniške živali, ker so običajno polna tistih, ki res nimajo nikogar. Torej naj bi skrbnik sam poskrbel za oddajo drugemu z objavo oglasov, fotografij, tako kot to počnemo v zavetiščih za nikogaršnje živali. Če imate radi živali, a je doma ne morete imeti, se lahko odločite tudi za posvojitev na daljavo, ki jo ponujajo v slovenskih zavetiščih. Žival namreč ni igrača, ki jo preprosto zavržete, ko se je naveličate“, razlaga Polona Samec, iz zavetišča za živali Horjul.
Že omenjeno neizvajanje veljavne zakonodaje se ujema z očitki, da pri nas tudi nekateri veterinarski inšpektorji, žal svoje delo opravlja več kot površno. Že ob prijavi domnevnega trpinčenja živali, s strani soseda ali kogarkoli drugega ga običajno nakrulijo in komajda gre zadevo pogledati. Pozneje pa običajno ugotovi, da je „žival v dobri kondiciji“, in da ji nič ne manjka. Vsekakor! S tem se strinjajo tudi ljubitelji živali, toda ali je za kužka ugodno, če mu lastnik ali skrbnik prinese veliko hrane, da ni lačen, mu nalije vodo, ki se potem segreje in ni za pitje, sam kuža pa si mora senco iskati kopanjem rova v zemlji...