Ob letošnjem državno - kulturnem prazniku Dnevu reformacije (31.10.), in 463 – letnici prve Slovenske knjige, je osrednja proslava na območju Gornje Radgone, že petnajstič po vrsti, potekala nekaj dni po prazniku, v kulturnem domu Gornja Radgona. V organizaciji Evangeličanske cerkvene občine Apače, ki je ena izmed Evangeličanskih cerkvenih občin v Sloveniji, občine Gornja Radgona in Slovenskega protestantskega društva (SPD) Primož Trubar, je tudi letošnja proslava slovesna in pod znanim Trubarjevem geslom: „Stati inu obstati“, besedami, ki jih je Primož Trubar zapisal v svoji knjigi Catechismus iz leta 1550 – v prvi slovenski knjigi. Ob kulturnem programu, kjer so z recitacijami sodelovali učenci OŠ Gornja Radgona, ter s pesmijo, pevci in glasbeniki Glasbene šole Radgona, grajska tiskarna »Mojster Janez«, ki je tudi letos prikazal pol tisočletja staro tehniko tiskanja. in pozdravih, je bil letos slavnostni govornik predsednik SPD Primož Trubar, mag. Viktor Žakelj. Že pred tem je na prireditvi, katero je povezovala evangeličanska duhovnica in pomočnica Vojaškega vikarja, mag. Vladimira Mesarič Jazbinšek, številne prisotne goste, na čelu s škofoma Evangeličanske cerkve na Slovenskem, mag. Gezo Ernišo ter Gezo Fila, in obiskovalce pozdravil župan občine Gornja Radgona Anton Kampuš.
Slednji je, med drugim poudaril, da smo prav zaradi reformacije in reformatorjev ter knjige v lastnem jeziku stopili ob bok največjim narodom Evrope in sveta. Ponovil je besede, ki jih je nekoč povedal prof. dr. Božidar Debenjak: „Z nekaj pomembnimi dejanji so slovenski protestanti zasnovali tudi tisto pot, ki je pripeljala tudi do slovenske državnosti. Spomin na reformacijo postaja praznik duha. In je moralni opomin. Samo dobro drevo rodi dober sadež. Bodimo dobra drevesa“. Kampuš Dan reformacije označuje kot kulturni praznik vseh Slovencev, saj se ob tej priložnosti ne spominjamo le velikega intelektualca in vizionarja Primoža Trubarja, očeta prve tiskane slovenske knjige, ampak tudi vseh ostalih dejavnih protestantov in njihovih somišljenikov, ki so že v 16 stoletju zgradili kulturno podlago za sodobno Slovenstvo ter postavili temelje tudi gospodarskemu razvoju. Njihova etičnost, njihov prispevek h kulturni in politični rasti, njihova težnja po razvoju in zavedanje posebne odgovornosti na vseh nivojih je neprecenljivo in še kako aktualno v današnjem času, ko beremo le še o finančni in gospodarski krizi, krizi moralnih in etičnih vrednot, dodaja župan Kampuš.
Slavnostni govornik Viktor Žakelj, nekdanji predsednik Socialistične stranke Slovenije, tudi učitelj, ekonomist in pisec pa je spregovoril o protestantski etiki, ki je človeka učila spoštljivega odnosa do zemlje in do drugih ljudi, ter dejal, da je protestantska etika krepila človeka. „Danes nam tega primanjkuje, pred 500 leti je šlo za reformacijo in tudi danes se to dogaja, saj ne gre za prehodno obdobje in splošne reforme, kot nekateri to zmotno mislijo“, pravi Žakelj, ki verjame, da nas prave poti lahko pripeljejo do umnega ravnanja, ki ga ne bi smelo manjkati, saj stojimo na plečih naši dedov, kot je dejal. Žakelj tudi meni, da je protestantska vera, vera svobode in samo svoboden človek je lahko delavec, izobraženec ali podjetnik. K temu dodaja, da za vse verujoče in neverujoče obstaja samo en Bog, to je bog ljubezni, zaupanja, prijateljstva in k njemu vodijo različne poti.
Sicer pa je praznik reformacije povezan z začetkom slovenske književnosti, kjer je glavno besedo imel Primož Trubar. Slovensko reformacijsko delo ostaja ne samo temeljni steber na novo vzpostavljene krščanske cerkve, temveč tudi slovenske književnosti in knjižno jezikovnih norm slovenskega naroda. Slovenska reformacija nam je namreč dala knjižni jezik, prvo slovensko književnost in slovnico, prvo slovensko pesmarico, prvo posvetno šolstvo in prvo javno knjižnico; Reformacija je povzdignila žensko; Reformacija je poudarila načelo individualnosti in s tem postavila izhodišča za osebno svobodo; Prav reformacija je prispevala k vzniku slovenskega naroda in njegove kulturne integracije. Začela je tisti proces stabilnosti, ki jo mora imeti vsak narod, če želi obstati in živeti samostojno…
Reformacija se je začela v začetku 16. stoletja kot gibanje za reformo, za obnovo in preureditev krščanske cerkve s težnjo po upoštevanju sprememb, ki sta jih prinašala znanost ter materialni in duhovni razvoj; s težnjo iskanja pravega poslanstva cerkve, v skladu z evangelijem in tudi kot protest proti dogmatičnosti in drugim pojavom v takratnem cerkvenem življenju. Gibanje se je iz Nemčije, kjer je z znamenitimi tezami odigral veliki nemški teolog Martin Luter (31.10.1517) vlogo ustanovitelja nemškega protenstantizma, sorazmerno hitro širilo po Evropi, zlasti v skandinavske in baltske dežele, v Švico, Nizozemsko, Anglijo in drugam, vključno s slovenskimi deželami. Protenstantizem je na slovenskem, kjer ga je sprejelo zlasti plemstvo, meščanstvo, duhovščina in kmetje dal, kot pravi akademik Ciril Zlobec »sadove, ki jih še zmeraj uživamo«, kajti s Trubarjem, ki je zaradi javnega izpovedovanja reformacijskih idej moral leta 1547, zbežati v Nemčijo, smo dobili leta 1550 torej pred 462 leti prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, s katerimi smo vstopili med 13 narodov sveta, ki so že takrat imeli svoje tiskane knjige. Oblikoval je zamisel o organizaciji slovenske cerkve, šolstva in kulture. Trubarju so sledili Dalmatin s prevodom Biblije pred 428 leti, s katero smo se Slovenci uvrstili med deseterico evropskih narodov, ki so imeli Biblijo v svoje narodnem jeziku, in Bohorič s slovensko slovnico. Dobili smo svoj knjižni jezik. Lasten knjižni jezik, knjige, kulturne ustanove in šole, so temelji za narodovo zavest in identiteto. Reformacija je s protestantsko etiko prinesla velike spremembe v gospodarski in socialni razvoj tako v Evropi kot tudi na Slovenskem.
Veliki sociolog Max Weber označuje sestavine protestantske etike kot so »predanost poklicnemu delu, pridnost in delavnost in poklicno izpopolnjevanje« kot temelje morale, ki je ustrezala duhu zgodnjega kapitalizma. Tako se je oblikoval novi proizvodni način, naprednejši od starega fevdalnega sistema, saj je upošteval dosežke znanosti, spremenjene materialne možnosti in nove vrednote. Prav reformacija je prispevala k vzniku slovenskega naroda in njegove kulturne integracije. Začela je tisti proces stabilnosti, ki jo mora imeti vsak narod, če želi obstati in živeti samostojno...
RADGONA IN REFORMACIJA
Mag. Vladimira Violeta Mesarič Jazbinšek, evangeličanska duhovnica
Moje mesto Radgona, ki ga prvič omenjajo že leta 1307, je tesno povezano s protestantizmom 16. stoletja. Prav tako pa tudi s Petanjci in Petanjskim gradom, kjer so se protestanti, pregnani iz številnih krajev, ne le iz Radgone, zadržali vse do leta 1628. Radgona je zaradi svoje vsestranske pomembnosti, posebej pa gospodarske, trgovske in vinarske dejavnosti, bila neposredno podrejena deželnemu knezu v Gradcu. Imela je velik vpliv tudi na Prekmurje, saj so še dolgo po 1. svetovni vojni, premožnejši prebivalci Radgone imeli svoje vinograde v najugodnejših predelih Goričkega.
Z namenom, da ugotovi v kolikšni meri se je tudi v teh krajih razširila nova vera, protestantizem, je vladar Ferdinand že leta 1528 ustanovil posebno komisijo, ki je po ogledu v svojem sporočilu zapisala, da so našli nekaj luteranskih knjig in zasledili nekega tujca po rodu iz Nürnberga, ki je deloval proti katoliški veri. V Radgono, ki je bila trgovsko središče, so namreč prihajali ljudje iz mnogih krajev, saj jezik sporazumevanja ni bil ovira za navezovanje stikov. In to je pospeševalo in omogočalo hitrejši prodor tudi reformacijskim idejam. Med najpomembnejše nosilce le-teh se najpogosteje omenjajo zemljiški gospodje: Eggenberg, Stubenberg in Herbersdorf. Slednji je bil v tesnih stikih z lastnikom Petanjskega gradu, Tamašom Nadasdyjem.
Deželni stanovi, ki so bili naklonjeni reformaciji, so leta 1541 v Pragi predložili Ferdinandu posebno spomenico, ki so jo podpisali tudi Radgončani, v kateri so zahtevali svobodo vere in veroizpovedi, vendar niso uspeli. Isto prošnjo so ponovno podali leta 1578 v Brucku. Karel II. jim je takrat priznal svobodo vesti, ne pa tudi svobodnega izpovedovanja veroizpovedi. Čeprav jim je bilo le deloma ugodeno, je Radgona z okolico kmalu postala protestantska, leta 1579 so Radgončani zgradili svojo cerkev, župnišče in šolo, pridobili pa so tudi prostor za pokopališče.
Toda, zaradi vznemirjenosti deželnega kneza, je Ferdinand II. skupaj s škofom Brennerjem ustanovil versko komisijo (podobno kot leta 1528), katere naloga je bila rekatolizirati – vrniti v katoliško vero, tako prebivalce Radgone kot tudi njene okolice. Prva dva nastopa te komisije nista bila uspešna. Šele 17. decembra 1599 je omenjena komisija ob podpori vojske z južne strani vdrla v Radgono in po zasliševanju vsakega posameznega prebivalca posebej, je škof Brenner razrešil ves mestni svet. Pristašem, reformacije, ki bi nove ideje še naprej podpirali, je grozil izgoni ili odvzem 1/10 premoženja,. Pred svojim odhodom je komisija na radgonskem glavnem trgu (ki se danes nahaja v avstrijski radgoni) javno zažgala vse zaplenjene luteranske knjige. To se je zgodilo 4. januarja leta 1600.
Škof Brenner je v mestu pustil 150 oboroženih vojakov, sam pa se je v Radgono vrnil znova čez pet mesecev in sicer 10. maja 1600. Med drugi so takrat pregnali iz mesta tiste najbolj uporne, vplivne in premožne protestante. Bilo jih je nekaj nad 40. Nekateri izmed njih so se zatekli na Madžarsko, nekateri pa na Petanjski grad. Čeprav je komisija 2. junija 1600 v Radgoni porušila tako evangeličansko cerkev, župnišče kot tudi šolo ter razdejala pokopališče, so najbolj vztrajni protestanti, seveda ob naklonjenosti svojih zemljiških gospodarjev, tukaj živeli vse do leta 1628. No, v Petanjskem gradu, prvi ubežniki so tamkaj našli svoje zatočišče že leta 1567, so med pregnanimi evangeličani iz raznih krajev, zatočišče našli tudi: učitelj Crainerius iz Wittenberga, učitelj Müller iz Radgone, astronom Keppler iz Gradca (ta je ob prihodu 28.9.1598 tu ostal le mesec dni), pridigar Osius iz Gradca ter številni drugi izgnanci iz Štajerske in Kranjske. Za živež in preživetje je večina skrbela sama in sicer s poučevanjem in pridiganjem v okoliških krajih. Na njihove obrede so prihajali celo iz Ljubljane in drugih krajev Štajerske, Kranjske in Koroške.