V organizaciji radgonskega Fotokluba Proportio Divina, ki ga vodi predsednik Fotografske zveze Slovenije, Ivo Borko, so v Galeriji Kulturnega doma v Gornji Radgoni, odprli še eno, nadvse zanimivo fotografsko razstavo, ki se je ne bi sramovali nikjer na svetu. S svojimi umetninami s potepanj po širnem svetu se predstavlja izjemna umetnica Andreja Ravnak, ki je svojo razstavo z več kot dvajsetimi fotografijami, poimenovala kar „Pejsaž“. Ob otvoritvi razstave, ki bo na ogled do 5. januarja 2015, je v glasbenem programu sodeloval avtoričin sin Rene, o avtorici pa je spregovoril predsednik FK Proportio Divina, Ivo Borko, ki je med drugim Andrejo Ravnak označil za eno najboljših in najbolj prestižnih slovenskih mojstric fotografije.

Skromna avtorica, ki ljubi dobro fotografijo in je deležna številnih visokih domačih in mednarodnih priznanj in nagrad, ni želela veliko govoriti o sebi. Kljub temu smo izvedeli, da je Andreja Ravnak, že od malih nog ustvarjalnega in raziskovalnega duha – ljubiteljica narave, znanosti, kreativnosti, gibanja. Kot osnovnošolka je redno sodelovala na likovnih kolonijah in natečajih, v I. gimnaziji Celje širila obzorja in se preizkusila v grafičnem dizajnu. Leta 2004 pa diplomirala na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani. Fotografija je sicer od nekdaj bila sestavni del njenega življenja, vendar bolj v smislu orodja za estetsko beleženje spominov, ki bi sicer prehitro zbledeli. O fotografiji kot kreativnem mediju pa je začela razmišljati šele konec leta 2008, ko se je na povabilo pridružila Društvu fotografov Svit Celje. Od takrat je sodelovala na več skupinskih razstavah doma in čez meje, nanizala osem samostojnih fotografskih razstav, prejela več kot 50 mednarodnih fotografskih nagrad, visoke razstavljalske nazive v domači in mednarodni fotografski zvezi ter bila nekajkrat povabljena v tujino kot žirantka mednarodnih razstav. Fotografira "za dušo", v glavnem spontano na vsakdanjih poteh, občasno tudi projektno. Loteva se vseh zvrsti fotografije – popotne, portretne, inscenirane, abstrakcije, arhitekture, krajine itd., pri čemer je ostalo še dovolj prostora za nadaljnja spontana raziskovanja. V nadaljevanju kreativne poti si želi predvsem več energije usmeriti v konceptno delo.

"Pejsaž" je prva monotematska v nizu njenih samostojnih razstav. Naziv razstave se spogleduje z likovnim žanrom, ki se je razcvetel v drugi polovici 16. stoletja in do danes prešel mnoge transformacije. Ne glede na to, da fotografski aparat v osnovi ni medij, ki bi ga lahko enačili potezam čopiča (čeprav v digitalni post produkciji ustvarjalnost pravzaprav nima zgornje meje), je možno kulturno in naravno krajino z različnimi kreativnimi in likovnimi pristopi podati zelo avtorsko in pripovedno tudi s fotografijo. Na splošno se je prijelo mnenje, da je za dober posnetek pokrajine potrebna zgodnja jutranja svetloba, a zgolj svetlobna kulisa ni nujno temeljni element pri podajanju mističnosti, vzdušij ali celo občutij nekega zajema. Kot že opaženo v večjem delu avtoričinega fotografskega opusa, tudi njeni pejsaži dosegajo svojo moč predvsem s čutno, intuitivno in naučeno uporabo temeljnih likovnih in kompozicijskih prvin. Tako posamična dela izstopajo bodisi po perspektivi, proporcih, ritmu, moči, ravnovesju, svetlobi, barvi, diagonali ipd. Večina fotografij ima svojo osrednjo točko oz. poudarek, torej osebo, drevo ali objekt, ki z okolico gradi razmerja, zgodbo, vzdušje. Glede na to, da smo ljudje sposobni svojevrstno bogatega zaznavanja sveta okoli nas in ga nekako merimo s samim sabo, svojim obstojem in čutenjem, je ravno ta oseba oz. akter tisti element, ki služi kot "homo mensura" (Protagora: človek je merilo), tako rekoč perceptivno sidrišče, iz katerega izhaja dojemanje prostora.

Nasičene barve opazovalcu včasih dajejo vtis mističnosti, nezemeljskega - avtorica pa z njimi opozarja, da je smiselno ne le gledati, ampak tudi videti svet okoli sebe v vsej njegovi intenzivnosti; delno pa je ta močna neposrednost vezana na mednarodno fotografsko okolje, v katerem se je kalila. Njeni pejsaži nastajajo spontano v različnih življenjskih situacijah – na sprehodih, potovanjih, hribolazenjih, poletih z balonom. Razstavljena dela nosijo povsem enostavno, elementarno avtoričino sporočilo: občudovanje in spoštovanje do največjega arhitekta – narave same.