Predsednik odbora skupnosti 5. prekomorske brigade Tone Žnidarič o osvoboditvi Ljubljane, Slovenije, Evrope...; Niti stotnija (od 3500) jih ne živi več; O povojnih pobojih nikoli ni slišal Štiriinosemdesetletni Radenčan Tone Žnidarič je gotovo eden redkih še živečih pripadnikov nekdanje legendarne 5. prekomorske brigade, je pa tudi eden redkih prebivalcev severovzhoda Slovenije, ki je 9. maja 1945, s ponosom, na strani zmagovalcev vkorakal v Ljubljano, in s tem sodeloval pri osvoboditvi naše prestolnice. Kljub visoki starosti, relativno čil in zdrav, se Tone spominja vsakega trenutka svojega razgibanega in nadvse plodnega življenja, ki se je začelo 1. marca 1926 v Grabah pri Ljutomeru. V bližnjih Križevcih pri Ljutomeru je obiskoval in končal osnovno šolo, tam ga je tudi zatekla največja morija v zgodovini človeštva, 2. svetovna vojna.
Golobradega mladeniča, starega komaj 17 let, kot še stotine in tisoče drugih, predvsem Štajercev, Pomurcev in Gorenjcev, so Nemci prisilno mobilizirali. „Bilo je leta 1943 in bila je vojna. Hitler je podjarmil Evropo z Rusijo vred. Že v letu 1942 je Hitler uvede obvezno uniformirano državno delovno in vojaško obveznost – RAD. Do maja 1943 nas je bilo mobiliziranih že 10.000 slovenskih fantov – Štajercev in Gorenjcev. Okupator je predvidel, da bi mi odšli v partizane in sodelovali proti Nemcem. Šele 17 let stari mladeniči smo bili prisilno poklicani v priprave na služenje v nemško vojsko. Arbeitsdienst – RAD je bil organiziran na strogi vojaški disciplini. Nemci so nas urili z napornimi fizičnimi vajami in spretnostmi za pridobivanje fizične kondicije. Služil sem v »Sudeten garnizion« blizu češko – nemške meje. Ta odhod v nemško vojsko je za mnoge pomenil tudi odhod v skorajšnjo smrt, saj je bilo znano, da so Nemci slovenske vojake v letih 1943 in 1944 pošiljali na prvo bojno črto. Ko smo mobilizirani slovenski fantje s transporti prišli v nemške vojašnice, so nas oblekli in oborožili za prehod na fronto. Mnoge so poslali na rusko fronto, mene so poslali na zahod, v Belgijo in Francijo. Bili smo nameščeni na Cherbourškem polotoku in drugod po Normandiji ter se pripravljali na invazijo“, se spominja Tone Žnidarič.
Ko se je 6.6.1944 začela invazija na Normandijo, katero so angloameričani temeljito pripravili, so slovenski fantje slutili, da se je z izkrcavanjem pričel začetek konca nacizma. V Normandiji so jih na to opozarjali člani francoskega odporniškega gibanja. Naš sogovornik se spomina, da je invazija zaveznikov bila silovita, v takšni zmedi pa je bilo težko pobegniti. „Še najbolje smo storili tisti Slovenci, ki smo se skrili pri Francozih in že prve dni prebegnili k zaveznikom. Pri tem je bilo potrebno veliko energije in poguma ter zavesti, da se končno bliža trenutek odločitve. Beg iz nemških enot, ki so se prve srečale z zavezniki, ni bil lahek. Nacisti so budno spremljali gibanje Slovencev. Kljub vsemu smo si organizirali pobeg tako, da smo ostali v zadnjih vrstah, predvsem ponoči. Ko je ponoči padla komanda za umik, Slovenci smo namesto nazaj, skrivoma šli naprej proti zaveznikom. Bilo je zelo tvegano, pomagalo pa nam je, da smo poznali nemške vojne položaje, to so bili veliki bunkerji povezani s tuneli in strelskimi jarki. Odvrgli smo orožje in dvignili roke. Imeli smo srečo, da nas niso pokosile ene ali druge strojnice ali celo ameriški metalci ognja. Beg slovenskih vojakov iz nemške vojske je bil množičen, kajti že junija 1944 je bilo na Škotskem več kot 1500 Slovencev ta številka pa je konec julija 1944 zrasla na 2700. Britanci so Slovencem dali dovoljenje za odhod v zbirno bazo NOV Jugoslavije v Italiji, kjer smo formirali 5. prekomorsko brigado in se vrnili v domovino“, nam je razlagal Tone Žnidarič.
Peto prekomorsko brigado so po krajšem bivanju in urjenju v taborišču Gravina pri Bariju v Italiji uradno ustanovilo 24.12.1945 v Splitu. Bila je sestavljena iz prisilnih mobilizirancev v nemško vojsko iz takratne Štajerske in Gorenjske, ki so skoti ujetništvo in razne druge načine prišli prostovoljno v sestavo takratne NOV Jugoslavije. Brigada je na poti iz Splita, čez Velebit, proti Sloveniji, sodelovala v bojih proti okupatorju in hrvaškim ustašem v Dalmaciji in Liki. „Poveljstvo slovenske NOV in PO je pričakovalo večje boje ob umiku nemških enot iz Grčije in Jugoslavije, zato je vztrajalo, da pride na pomoč pri bojih 5. prekomorska brigada. Vrnitve v domovino Slovenijo, smo se borci neizmerno veselili. Po hudih bojih pri Gospiću, ki so zahtevali številne žrtve med borci, po težavnem in nepozabnem pohodu in prihodu v Slovenijo, smo borci 5. prekomorske brigade, 9. maja 1945, v sestavi enot VII. korpusa NOV in slovenskih brigad, sodelovali tudi v zaključnih bojih za osvoboditev Ljubljane. Preko tromostovja smo vkorakali v Ljubljano in bil je to izjemen občutek. Iz še danes nepojasnjenih vzrokov je bila 5. prekomorska brigada, ena od najštevilnejših enot NOV, 20 aprila 1945, tik pred koncem vojne razformirana. Borci smo v veliki večini prešli v sestav enot VIII. divizije, VII. korpusa in tukaj ostali do formiranja JLA na slovenskem ozemlju. Boleč je bil sklep vrhovnega štaba JLA, da se samostojnost slovenske vojske ukine in se vse enote v celoti vključi v JLA. Ponosni smo na svoj veliki prispevek v narodnoosvobodilnem boju, brez katerega ne bi bilo naše današnje samostojne Slovenije v Evropski uniji“, pravi Tone Žnidarič, predsednik odbora skupnosti 5. prekomorske brigade, ki potem ko mu je pred dobrima dvema letoma umrla žena Breda, danes v Radencih živi sam. V veselje so mu trije otroci, štirje vnuki in dve pravnukinji.
Žalostno je naš sogovornik je ugotovil, da je med živimi vedno manj pripadnikov 5. prekomorske brigade. Na lanskem srečanju ob 65 – letnici ustanovitve brigade, jih je bilo le še med 70 in 80, danes pa jih je še manj, jutri pa bo še manj. Zaradi vseh njih in vsega kar se je dogajalo, že četrt stoletja upokojeni pedagog in aktivist na številnih področjih v pomurski regiji in državi, ne more dojeti, da nekateri še danes želijo izenačiti partizane in belogardiste ter druge kolaboraciste. Čeprav je sam bil v „osvobodilni koloni“ od Ljubljane do Koroške, Tone Žnidarič nikoli ni slišal ali videl kakšnih množičnih pobojev. Ne trdi, da povojnih pobojev ni bilo, toda „če bi Nemci zmagali in nas partizane predali belogardistom, bi se zgodilo še huje. Zato smo partizani ponosni, da smo bili del zmagovitih sil v 2. svetovni vojni. Če ne bi bilo partizanske vojske ne bi mogli osvoboditi niti Ljubljane, zato naj bo vsem jasno, brez partizanov ne bi bilo niti današnje samostojne Slovenije“, besede so Toneta Žnidariča.