Sredi oktobra se je za doprsni kip še enega velikana, povečala radgonska „Aleja velikih“ na Maistrovem trgu. V navzočnosti številnih gostov, svojcev, prijateljev, znancev ter občanov Gornje Radgone in širše okolice, so namreč svečano odkrili doprsni kip Manka Golarja, pesnika, pisatelja, ravnatelja in zborovodje, in sicer ob 20-letnici (19.10.1988) njegove smrti. V kulturnem programu so, ob vodstvu Vere Granfol in Dušana Zagorca, učitelji Osnovne šole Gornja Radgona izvedli recital »Pozabljeni dan«, saj je Manko Golar bil ravnatelj na tej šoli med leti 1957 in 1964. Doprsni kip Manka Golarja je izdelal akademik Drago Tršar, izvrstni slovenski kipar, in tako se je Manko Golar, v Aleji velikih pridružil Antonu Trstenjaku (avtor: Mirko Bratuša), Petru Dajnku (avtor: Lujo Vodopivec) in Antonu Kremplu (avtor: Mirsad Begić). Ob odkritju Golarjevega kipa so trije (razen Begiča) omenjeni priznani slovenski kiparji prišli v Gornjo Radgono, kjer je o Manku Golarju spregovoril pisatelj in slavist Franci Just.
Množico prisotnih sta pozdravila tudi osebni prijatelj pokojnega Golarja, radgonski podžupan Vinko Rous, njegov sin Manko Golar, potem radgonski župan in poslanec DZ Anton Kampuš, ki je dejal, da si narod, ki ne spoštuje preteklosti, ne zasluži niti prihodnosti. Zato je obljubil, da se bo radgonska „aleja velikih“ še naprej širila, saj bodo tako tudi mlajše generacije izvedele kakšni veliki ljudje izvirajo s tega območja. Po Trstenjaku, Dajnku, Kremplu in Golarju, je že pripravljen podstavek za kip protetiku Jožetu Veršiču, ki je v času svojega življenja razvil protezo za spodnje in zgornje okončine. Potem bo na filozofu Francu Veberju itd. Ugledni slovenski akademski kipar, še vedno čili, 81 - letni Drago Tršar, pa je v svojem pozdravu dejal, da „ima Gornja Radgona na mestu, kjer stoji aleja velikih, najlepši kulturno – zgodovinski park v Sloveniji. In na to ste lahko ponosni“. V neposredni bližini ali celo v krogu aleje velikih, sta namreč tudi spomenika Maistrovim borcem, ter vojni za Slovenijo „Nikoli več“. Zraven je tudi farna cerkev sv. Petra, mestni muzej („špital“) ipd. Sam Golarjev kip so odkrili njegov sin Marko, ter župan in podžupan občine Gornja Radgona, Anton Kampuš in Vinko Rous, poleg pa so enako kot pri treh ostalih spomenikih, zasadili spominsko drevo. Ob Golarjevem kipu so lovorikovec zasadili: predsednica šolske vlade na OŠ Gornja Radgona, učenka Patricija Finster, zborovska pevka Zdenka Filipič in predstavnik radgonske občinske uprave Andrej Subašič. Na drevo sta ugledna kulturnika, pisateljica Karolina Kolmanič in zborovodja Milan Nekrep, privezala priložnostna sporočilca.
Slavnostni govornik Franci Just je spregovoril o življenju, in predvsem delu Manka Golarja, slovenskega mladinskega pesnika, pripovednika in pedagoga, ki se je rodil 24. marca 1911 v Münchnu (Nemčija), umrl pa 19. oktobra 1988 v Gornji Radgoni. Manko Golar je otroštvo preživel v domačem kraju Ljutomeru, kjer je končal osnovno in meščansko šolo. V Ljubljani je končal učiteljišče in nekaj časa poučeval v Križevcih pri Ljutomeru. Za tem se je vpisal na višjo pedagoško šolo v Zagrebu, leta 1939 končal študij slavistike in kot predmetni učitelj služboval na Ptuju in v Ljutomeru. Leta 1941 ga je nemški okupator z družino izgnal v Sisak na Hrvaško. Ko je po nekaj tednih pribežal v Ljubljano, se je preživljal kot progovni delavec. Kmalu so ga Italijani zaprli in ga internirali. Bil je v taboriščih na Rabu, v Monigri in Ganarsu. V Ljutomer se je vrnil leta 1945, kjer je poučeval na nižji gimnaziji, bil je ravnatelj tudi nižje gimnazije .
Manko Golar je pisal predvsem za mladino, vodil pa je tudi pevske zbore. Ustanovil je moški pevski zbor, ki je postal znan po vsej SFRJ, saj je z njim nastopal na festivalih Bratstva in enotnosti ter nekajkrat tudi pri takratnem predsedniku Titu. Njegov literarni opus sega v mladostniška leta, ko je začel pisati pesmi, od katerih jih je veliko tudi uglasbenih. Po vojni je pisal prozo, priložnostno dramatiko in publicistiko, literarne reportaže, članke, glose in polemike. Napisal je tudi več mladinskih iger, ki so jih igrali po šolah in kulturno-umetniških društvih. Motivi pesmi opisujejo življenje otrok na podeželju in so prežete z otroškim humorjem. Vanje se vpletajo pretanjene podobe narave ter prizori kmečkega življenja v Prlekiji s folkloro idealizacijo. Iz njegovih besedil se čuti umirjeno opisovanje očeta in drugih pisateljev. Njegove pripovedi o zunanjem svetu nakazujejo kaj čutijo ali mislijo osebe, ki jih opisuje. Večina njegovih zgodbic, ki so napisane po resničnih doživetjih, je zabavnih, iz njih pa lahko človek izve veliko zanimivega o življenju v minulih časih. Manko Golar je ustvarjal svoja dela pred II. svetovno vojno in po njej. Objavljal jih je v Našem rodu, Mladem jutru, Naši radosti, Zvončku, Razorih in Mladinskem listu (Chicago); po vojni je sodeloval v Cicibanu, Kurirčku, Pionirju, Pionirskem listu, Mavrici, Najdihojci, Vrtcu, Galebu (Trst), Mladem rodu (Celovec) in The voice of youth (Chicago). Izmed njegovih proznih del so nepozabna: Jelka žari (dramatika), Okrogle o Veržencih, 1973 (televizijska nadaljevanka), Verženci, 1982; Bobi v laškem ujetništvu, 1985; Deček z jabolki, 1988 (Na naslovnici je slika Frana Klemenčiča "Deček z jabolki". Deček na sliki je Manko Golar v otroških letih)..., poezija: Jaše k nam zeleni Jurij, 1969 (zbirka pesmi, knjižna izdaja in televizijska oddaja); Pozabljeni dan, 1967 (pesniška zbirka); Gode čriček, 1958 (knjižna izdaja) itd.