Arhivarji na obisku pri TD Negova – Spodnji Ivanjci Kot je znano je minule dni v Radencih potekalo izobraževanje z naslovom »Tehnični in vsebinski problemi klasičnega in elektronskega arhiviranja«, ki ga je pripravil Pokrajinski arhiv iz Maribora. In organizator je udeležencem ponudil tudi „praktični del“ izobraževanja, med katerim tudi ekskurzijo v Negovo, katere se je udeležilo kar 155 arhivarjev, pretežno iz Slovenije, prisotni pa so bili tudi njihovi stanovski kolegi iz Beograda, Zagreba, Sarajeva in Bratislave. Udeležence je zelo navdušila naravna dediščina negovskega okolja. Ustavili so se pri Ivanjševski slatini, kjer so poskusili, kako dobro se ta naravna mineralna voda meša z vinom. In potem so trije avtobusi po krajšem postanku krenili proti Negovi, kjer je sledil ogled cerkve in gradu. Seveda je vse zanimalo, kaj bo v bodoče ponujala ta mogočna in lepo urejena graščina, katero pravkar sanirajo, kako bo urejena okolica in druga infrastruktura.
Gostje so si ogledali tudi domačo šolo in spominske sobe dr. Antona Trstenjaka. Po krajšem klepetu in malici pa so Negovčani ponovno odigrali Gorsko pravdo, ter tako predstavili delček zgodovine 17. stoletja. Udeleženci ekskurzije so spoznali naravno in kulturno dediščino kraja ter znamenite osebnosti. Po videnem pa so večinoma povedali so, da se bodo v Negovo še vrnili. In kaj je sploh „gorska pravda“? Predvsem delo v vinogradih ter razmerja med lastniki in delavci, so sčasoma privedli do zapletenih odnosov, ki jih je bilo treba ustrezno reševati. Zato je že v 13. stoletju v Evropi nastalo gorsko pravo, ki so ga zapisali tudi v pravo knjigo, imenovano Gorske bukve. Kot že rečeno, urejala je odnose med gorniki in tistimi, ki so obdelovali gorniške vinograde. In od kod izrazi gora, gornik in gorniski vinograd? Ko so krčili nekultiviran svet, navadno je bil gozd, so predelu, ki so ga iztrebili in na njem posadili vinsko trto, rekli gora. Tako so nastali gorski vinogradi, in tisti, ki so bili njihovi zakupniki, so bili gorniki, lastnik pa je bil gorski gospod. Zakupniki so lahko bili podložni kmetje, svobodni meščani, pa tudi duhovniki in manjši fevdalci. Po gorskem pravu je bil uporabnik gorskega vinograda svoboden ne glede na stan in ni bil osebno podložen, temveč je bil podložen gorskemu gospodu glede na dajatev od gornine. Uporabniki vinogradov so bili posebna gorska skupnost, ki se je enkrat letno sestala na zboru z lastnikom - gorskim gospodom. Zbor se je imenoval gorska pravda in je obravnaval vse sporne zadeve med gorniki in gorskim gospodom. Zaradi vse večjega števila sporov je nastala zbirka pravnih predpisov za podložnike.
V slovenščino jih je prevedel župnik Andrej Recelj z Rake na Dolenjskem že leta 1582. Gorske bukve so vsebovale veliko predpisov o pravilnem obdelovanju vinogradov, o njihovem zavarovanju s plotovi, da jih ne bi poškodovala živina ali divjad, o cestah in poteh, o čiščenju ozar med posameznimi vinogradi, o začetku trgatve, ki se je smela pričeti samo z dovoljenjem gorskega gospoda ali pa po sklepu izvedencev iz vrst sogornikov, da ne bi bilo vino prekislo zaradi prezgodnje trgatve ali pa da ne bi prepozno začeta trgatev zmanjšala pridelka. Gorski gospodje so svojim zakupnikom priznavali nekako obliko samouprave zaradi vzdrževanja zidanic, stiskalnic, sodov, pa tudi zaradi težkega dela v vinogradu, zlasti rigolanja. Gorske bukve so bile znane in so jih uporabljali predvsem v nemško govorečih deželah. Vse gorske pravde naj bi na Štajerskem zasedale med Veliko nočjo in Binkoštimi na krajih, kot je že od nekdaj navada in to naj se ne dogaja brez posebne potrebe nikjer drugje. Pravdo naj vodi gorski gospod s svojimi sogorniki, če je teh malo, lahko pritegne k pravdi sogornike iz drugih goric. Pravilo je bilo, da kdor pride na gorsko pravdo naj bo brez orožja, če pa ima kdo orožje, ga ne sme zlorabiti. Tudi z besedami se mora zadržati in ne sme zganjati kake nespodobnosti ali povzročati nemira. Če se kdo kljub temu z besedami ali sicer nespodobno obnaša, naj bo kaznovan z 72 denariči. Če potegne orožje, je kazen marka denaričev, če pa koga še udari je kazen dve marki denaričev in ne manj, prizadeti pa ima še zahtevek glede škode.
Če je treba v gorice narediti pot ali jo popraviti, je treba sogornikom to naznaniti in pot ob globi 40 denaričev napraviti ali popraviti. Kdor ne pride ali ne pošlje koga brez opravičljivega razloga, temu se naloži navedena globa za vsak zamujeni dan. Skupni plot in meje ob vinogradih in poteh in povsod, kjer je to potrebno, je postaviti in popraviti po sv. Matiji, kdor je bil to dolžan storiti, pa ni storil, plača gorskemu gospodu globo 72 denaričev in oškodovancu škodo. Če kdo brez vednosti svojega zemljiškega gospoda ali oblasti ali opravičljivega razloga zapusti deželo in ne pomaga očetu obdelati posestva, izgubi pravico do dediščine. Vendar mu je to mogoče tudi odpustiti. Vsak se mora na dan, ko zaseda gorska pravda ali gorski zbor, osebo udeležiti gorske pravde ali poslati nanjo koga, da sliši ali ga gorski gospod ali kdo drug toži ali mu kaj sporoča, kajti ni potrebno vsakogar posebej vabiti. Kdor ne pride ali nikogar ne pošlje, zapade gorskemu gospodu za 72 denaričev. Če sogornik svojemu gorskemu gospodu tri leta ne daje gornine, kot je prej navedeno, sme gospod z vednostjo sogornikov v četrtem letu vinograd, gozd ali njivo vzeti, obdelati in pobrati pridelek. Če kak sogornik svojemu gospodu odtegne zakup po gorskem pravu ali zemljišče in ga da komu drugemu, ali si ga sam prilasti in se to zve, potem njegova dedna pravica preneha in pripade gorskemu gospodu...