Čeprav je vsaka izguba svojca, prijatelja, sodelavca ali znanca izjemno boleča, je ta bolečina toliko večja in izguba bolj nenadomestljiva, če nas zapusti človek, ki je bil znan in priznan, deloven in aktiven na številnih področjih. Ob tem pa je bolečina in žalost še hujša, če gre za človeka, ki je priljubljen, cenjen in spoštovan, ne le v krogu svojcev, temveč na širšem območju. In ravno to se je zgodilo svojcem, sorodnikom, prijateljem, znancem, sosedom in mnogim drugim, ki se ta petek, 15.3.2013, na radgonskem pokopališču veliko prehitro poslavljajo od neutrudnega moža, očeta, dedka, tasta, prijatelja, soseda, urednika, novinarja, zeliščarja..., Andreja Coklina iz Mladinske ulice 18 v Gornji Radgoni.
S tem nam je za vedno ugasnil sijaj človeka, prijatelja, novinarskega kolega, ki ga več nikoli ne bomo imeli. Andrej je bil nekaj posebnega v svojem bogatem in plodnem življenju, ki je tudi v zgodnji jeseni življenja bil poln energije in prav nihče ni mogel verjeti, da nas bo, kljub hudemu boju s kruto boleznijo, tako zgodaj zapustil. Ne le med svojci, temveč tudi med zeliščarji, novinarskimi kolegi, upokojenci, invalidi, med sosedi in mnogimi drugimi je desetletja bil nepogrešljiv, sedaj pa ga več ni med nami. Huda bolezen ga je dokončno strla prav na Gregorjevo ko se ženijo ptiči, ki jih je Andrej imel tako rad kot vsa druga živa bitja. Zanj je tudi vsaka zel bila živo bitje, ki je tudi vsaj nekomu pomagalo, prav zato so mu stotine bolnih in onemoglih hvaležno, da jim je pomagal s kakšnim zdravilnim zeliščem, čajem, tinkturo, sirupom, žganji z zelišči, mazilom... Njemu žal ni pomagalo nobeno zdravilo in sedaj je prenehalo biti njegovo plemenito srce. Izgubil je težki boj proti neozdravljivi bolezni, ki nenehno redči naše vrste.
Andrej Coklin se je rodil 8.11.1951 v lekarniški družini, v Škalcah pri Slovenskih Konjicah, od koder se je že kot otrok preselil v naše mesto ob reki Muri. Od samega prihoda v podjetje Elrad je urejal tovarniško glasilo, ki ga je spremenil v mesečni časopis in nazadnje v dnevno glasilo, kar je bil edinstveni primer v Sloveniji. Leta 1990 je prejel Voljčevo nagrado novinarjev, ki so jih takrat podeljevali za novinarsko delo v podjetju in je bila enakovredna Gorjupovi novinarski nagradi. Za najvišje priznanje si je znani Radgončan Andrej Coklin štel priznanje, ki sta mu ga za okrogel življenjski jubilej, 60 – letnico razgibanega in predvsem plodnega življenja, konec leta 2011, ob 16. občinskem prazniku občine Gornja Radgona, podelila radgonski župan Anton Kampuš in predsednik občinske komisije za priznanja, pohvale in nagrade, Zvonko Gredar. Andrej je namreč prejel bronasti grb Občine Gornja Radgona za leto 2011, in sicer za velike uspehe v zadnjem obdobju in kot vzpodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo. Žal mu huda bolezen ni dovolila ustvarjalnega nadaljevanja življenja, a se nikakor ni vdal. Do zadnjega je pomagal vsaj pri zeliščih, prenašal je svoje znanje na mlajše, urejal je naš Prepih in počel vse kar mu je pač skrhano zdravje dovoljevalo.
Če se vrnemo desetletja nazaj, ko je že bil v Elradu, ne moremo mimo spoznanja, da je v podjetju deloval tudi v kulturnem društvu, pripravljal proslave in prireditve ter kataloge in sejme. Bil je glavni pobudnik za izdajo brošure »Oči in srce« in desetletje vodil likovne kolonije, ki so bile sicer organizirane v okviru Elrada, vendar so bile širšega pomena za občino. Ves čas je bil zelo dejaven tudi izven tovarne, v družbenopolitičnih organizacijah. Že med delom v Elradu se je veliko ukvarjal z oblikovanjem, in ko je po osamosvojitvi Slovenije, ob stečaju Elrada ostal brez zaposlitve je dotedanjo popoldansko obrt spremenil v redno dejavnost. To je opravljal nekaj let, sočasno pa je, pred slabe dve desetletji, skupaj s partnerjem začel izdajati lokalni štirinajstdnevni časopis Prepih.
Ves čas je v njem tlela tudi ljubezen do zdravilnih zelišč, ki je kmalu prerasla v pravo znanost, kar niti ne preseneča, saj so se z zdravilstvom in lekarništvom ukvarjali številni njegovi predniki, nazadnje mama. Sam je začel s pripravo nekaterih zdravil in čajev samo zase, kasneje tudi za druge. Dosegel je zavidljiv nivo, ustvaril si je ugled vrhunskega zeliščarja, saj je bil večkrat gost na televiziji in v različnih radijskih oddajah. Vzporedno je izdelal herbarij zdravilnih rastlin, ki ga je tudi prevedel v nemški jezik in trenutno obsega preko 850 rastlin, kar je ena največjih zbirk v Evropi. Znana je njegova blagovna znamka »Zelena čarovnica«, katero je tako poimenoval predvsem zato, ker so vsi izdelki biološko čisti, narejeni iz rastlin, pa še pakirani so v zavrženo stekleno embalažo. Drugi del imena: čarovnica, pa izhaja iz dejstva, da marsikatero zeliščno zdravilo naredi pravi čudež pri nekaterih boleznih. Sam si je izdelal tudi napise, saj se z oblikovanjem ukvarja že vse življenje. Po njegovem idejnem projektu je bil izdelan doživljajsko – izobraževalni zeliščni park v Negovi, kar je bila tudi glavna pobuda za obnovo tamkajšnjega srednjeveškega gradu. V negovskem parku je bilo zasajenih okoli 550 zdravilnih rastlin. Tako je zanj zeliščarstvo postalo druga „veja življenja“, takoj za novinarstvom. Coklin je prav tako zaslužen za velik prispevek na kulturnem, društvenem, naravoslovnem in promocijskem področju širše po Sloveniji in tudi izven meja naše države. Tudi, ko se je invalidsko upokojil, Andrej ni miroval in je še vedno bil dejaven na številnih, zlasti družabnih področjih. Poleg zeliščarstva, katero je prenesel tudi na hčerki Matejo in Tanjo, je njegova velika ljubezen bil tudi športni ribolov ter druge aktivnosti v upokojenskem in invalidskem društvu...Naredil je veliko za svojo družino, za prijatelje, ljubitelje zeliščarstva, ter predvsem bralce Prepiha.
Za vse ti hvala dragi prijatelj! Naj ti bo lahko slovenska zemljica, ki si jo imel tako rad. Tvojim najdražjim, soprogi Slavici, hčerama Mateji in Tanji s partnerjema, vnuku Gašperju, ter ostalim svojcem in sorodnikom, pa izrekamo iskreno sožalje!