Judje so bili prvi tiskarji v Pomurju
- 28.09.2013
Spregovorili so o Judovstvu na severovzhodu države...
V okviru letošnjega Evropskega dneva judovske kulture, ter 18. občinskega praznika občine Gornja Radgona, je na gradu Negova, potekala zanimiva in odmevna okrogla miza z naslovom »Stereotipno o Judih«. V srednjem veku so namreč Judje prebivali tudi v mestu ob Muri, torej Gornji Radgoni, in se med seboj povezovali z najmočnejšo srednjeveško judovsko skupnostjo na Slovenskem v Mariboru. Judje so na Slovenskem ostali vse do danes, resda v skromnejšem številu, a so del slovenske identitete. Okrogla miza je v organizaciji Zavoda za kulturo, promocijo in turizem Kultprotur, Gornja Radgona, in Centra judovske kulture Maribor, potekala v kontekstu razstave Po sledeh judovske dediščine na Slovenskem in je svojevrstna napoved začetka raziskovanja judovske preteklosti Radgone.
Udeležence okrogle mize, goste in obiskovalce je pozdravil predstavnik Judovske skupnosti Slovenije dr. Igor Vojtic, enako tudi direktorica Kultproturja Norma Bale. S svojimi zanimivimi in kakovostnimi referati pa so nastopili: dr. Marjan Toš, Historična prisotnost judovskega življa na Slovenskem; dr. Borut Holcman, Judje – znamenje nasprotovanja; dr. Irena Šumi, Med avtohtonizmom in antisemitizmom; dr. Cirila Toplak, Holokavst in sodobnost: med relativizacijo in politizacijo; dr. Dragica Haramija, Holokavst v (mladinski) književnosti; mag. Renato Podbersič, Judovska dediščina Primorske; mag. Franc Kuzmič, Judovska dediščina Prekmurja. Sicer pa so predavatelji v svojih referatih ponudili tudi zanimiva osebna razmišljanja in poglede o judovski zgodovini in kulturi iz različnih zornih kotov.
Dr. Borut Holcman je med drugim povedal, da je Judovstvo sistem moralnih vrednot in če hočemo biti etični, moramo gojiti dialog. Meni, da je Judovstvo sporen člen v družbi predvsem zato, ker zastopa svoja stališča in nikoli prazen prostor ter vedno išče sogovornika. Judovstvo pa razumemo samo s tega vidika, koliko smo mu dorasli biti v dialogu. Mag. Franc Kuzmič je predstavil Judovsko dediščino Prekmurja in med drugim povedal, da so bili prav Judje v Prekmurju prvi tiskarji. Dr. Renato Podbersič, ki je predstavil judovsko dediščino Primorske, pa je zgrožen, da je v Novi Gorici v nekdanji mrliški vežici sedaj gostinski lokal. Mrliška vežica ima v nekdanjem judovskem življenju posebno mesto, sedaj pa se tam nahaja prostor za uživanje. Dr. Dragica Haramija ugotavlja, da bo v prihodnosti literatura tista, ki bo svarila in nas opominjala na strahote holokavsta. Tako bodo tudi prihodnje generacije razumele strahotne razsežnosti holokavsta. Tudi dr. Cirila Toplak meni, da ne smemo zanikati, da se je holokavst zgodil in da se moramo zavedati, da sedanja družba vodi v to, da se lahko še kdaj ponovi...
V novoveškem času in v slovenski sodobnosti so Judje na ozemlju današnje Slovenije kot populacijska entiteta najbolj zaznamovani s svojo fizično odsotnostjo. V srednjem veku je bila izjemno pomembna judovska skupnost v Mariboru in še v nekaterih drugih štajerskih in koroških mestih. Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med leti 1496–1515, so se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljevali v Prekmurju. Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla višek ob koncu 19. stoletja in bila nato tudi v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju. „Žal je bila ta dobro organizirana, gospodarsko in kulturno prominentna judovska srenja, uničena med drugo svetovno vojno. V Sloveniji smo po ocenah poznavalcev soočeni s kriptično prisotnostjo Judov, ki predstavlja tudi eno od značilnosti slovenskega tipa antisemitizma že od sredine 19. stoletja. V novejšem obdobju je označen kot »antisemitizem brez Judov«, saj je obveljal stereotip, da Judov v Sloveniji preprosto ni in zato tudi ne antisemitizma. A to vendarle ni v skladu z resnico, saj zgodovinska dejstva govorijo drugače“, je med drugim dejal direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, dr. Marjan Toš .
Dodal je, da so Judje na Slovenskem ostali vse do danes. Resda v skromnem številu, a so del slovenske identitete. Žal še nimamo celovitih in poglobljenih znanstvenih prispevkov in analiz o posledicah holokavsta in povojnega izbrisa Judov iz socialnega in zgodovinskega spomina. Večina doslej objavljenih del je ostajala na ravni pozitivističnega navajanja dejstev za starejša zgodovinska obdobja, medtem ko se za novejši èas pojavljajo tehtnejše razprave in ocene šele v zadnjem desetletju. A tudi v njih je kljub celovitejšim pristopom ostalo nekaj stereotipov, ki veljajo za splošno podobo judovskega posvetnega, verskega in kulturnega življenja, ki se je po letu 1945 drastično spremenila.
„Od nekoč organizirane in versko žive judovske skupnosti v Prekmurju, v Mariboru, Ljubljani in še kje, je po končani 2. svetovni vojni ostala le peščica ljudi. Strinjamo se lahko celo s tezo, da so od predvojne judovske skupnosti na Slovenskem ostali le še ostanki ostankov. Center slovenskega judovstva, ki je bil do začetka vojne v Prekmurju, se je v povojnih letih preselil v Ljubljano. V Lendavi danes ni več nobenega Juda, nekaj jih je ostalo le še v Murski Soboti. V 50-ih letih prejšnjega stoletja je bilo vseh članov Judovske skupnosti Slovenije 118 in k njim je treba prišteti tudi nejudovske zakonske partnerje. Približno 20 Judov ni bilo članov skupnosti in se niso identificirali z judovstvom kot veroizpovedjo ali narodnostjo. V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji le še 52 Judov. Po osamosvojitvi sredi 90-ih let pa jih je bilo 81. Nekaj se jih je k nam priselilo, saj so imeli slovensko državljanstvo, nekaj pa se jih je pojavilo »iz katakomb«, saj so v času komunizma skrivali svoje poreklo“, razlaga Marjan Toš, ki dodaja: „Po slovenski osamosvojitvi in organizacijski postavitvi Judovske skupnosti Slovenije kot krovne organizacije slovenskih Judov, je bilo veliko energije in truda vloženega tudi v približevanje religije in religioznih konceptov mlajši generaciji slovenskih Judov, ki razen v družinskih okvirih pravzaprav ni imela možnosti za dejavnejše versko življenje. A kljub vsem naporom je slovenska judovska skupnost ena najmanjših, če ne celo najmanjša v Evropi“.
Udeležence okrogle mize, goste in obiskovalce je pozdravil predstavnik Judovske skupnosti Slovenije dr. Igor Vojtic, enako tudi direktorica Kultproturja Norma Bale. S svojimi zanimivimi in kakovostnimi referati pa so nastopili: dr. Marjan Toš, Historična prisotnost judovskega življa na Slovenskem; dr. Borut Holcman, Judje – znamenje nasprotovanja; dr. Irena Šumi, Med avtohtonizmom in antisemitizmom; dr. Cirila Toplak, Holokavst in sodobnost: med relativizacijo in politizacijo; dr. Dragica Haramija, Holokavst v (mladinski) književnosti; mag. Renato Podbersič, Judovska dediščina Primorske; mag. Franc Kuzmič, Judovska dediščina Prekmurja. Sicer pa so predavatelji v svojih referatih ponudili tudi zanimiva osebna razmišljanja in poglede o judovski zgodovini in kulturi iz različnih zornih kotov.
Dr. Borut Holcman je med drugim povedal, da je Judovstvo sistem moralnih vrednot in če hočemo biti etični, moramo gojiti dialog. Meni, da je Judovstvo sporen člen v družbi predvsem zato, ker zastopa svoja stališča in nikoli prazen prostor ter vedno išče sogovornika. Judovstvo pa razumemo samo s tega vidika, koliko smo mu dorasli biti v dialogu. Mag. Franc Kuzmič je predstavil Judovsko dediščino Prekmurja in med drugim povedal, da so bili prav Judje v Prekmurju prvi tiskarji. Dr. Renato Podbersič, ki je predstavil judovsko dediščino Primorske, pa je zgrožen, da je v Novi Gorici v nekdanji mrliški vežici sedaj gostinski lokal. Mrliška vežica ima v nekdanjem judovskem življenju posebno mesto, sedaj pa se tam nahaja prostor za uživanje. Dr. Dragica Haramija ugotavlja, da bo v prihodnosti literatura tista, ki bo svarila in nas opominjala na strahote holokavsta. Tako bodo tudi prihodnje generacije razumele strahotne razsežnosti holokavsta. Tudi dr. Cirila Toplak meni, da ne smemo zanikati, da se je holokavst zgodil in da se moramo zavedati, da sedanja družba vodi v to, da se lahko še kdaj ponovi...
V novoveškem času in v slovenski sodobnosti so Judje na ozemlju današnje Slovenije kot populacijska entiteta najbolj zaznamovani s svojo fizično odsotnostjo. V srednjem veku je bila izjemno pomembna judovska skupnost v Mariboru in še v nekaterih drugih štajerskih in koroških mestih. Po srednjeveških izgonih iz slovenskih dežel Koroške, Štajerske in Kranjske med leti 1496–1515, so se Judje v sredini 18. stoletja vnovič v večjem številu naseljevali v Prekmurju. Judovska skupnost v pokrajini ob Muri je dosegla višek ob koncu 19. stoletja in bila nato tudi v prvih desetletjih 20. stoletja najbolj vplivna in dejavna na celotnem slovenskem ozemlju. „Žal je bila ta dobro organizirana, gospodarsko in kulturno prominentna judovska srenja, uničena med drugo svetovno vojno. V Sloveniji smo po ocenah poznavalcev soočeni s kriptično prisotnostjo Judov, ki predstavlja tudi eno od značilnosti slovenskega tipa antisemitizma že od sredine 19. stoletja. V novejšem obdobju je označen kot »antisemitizem brez Judov«, saj je obveljal stereotip, da Judov v Sloveniji preprosto ni in zato tudi ne antisemitizma. A to vendarle ni v skladu z resnico, saj zgodovinska dejstva govorijo drugače“, je med drugim dejal direktor Centra judovske kulturne dediščine Sinagoga Maribor, dr. Marjan Toš .
Dodal je, da so Judje na Slovenskem ostali vse do danes. Resda v skromnem številu, a so del slovenske identitete. Žal še nimamo celovitih in poglobljenih znanstvenih prispevkov in analiz o posledicah holokavsta in povojnega izbrisa Judov iz socialnega in zgodovinskega spomina. Večina doslej objavljenih del je ostajala na ravni pozitivističnega navajanja dejstev za starejša zgodovinska obdobja, medtem ko se za novejši èas pojavljajo tehtnejše razprave in ocene šele v zadnjem desetletju. A tudi v njih je kljub celovitejšim pristopom ostalo nekaj stereotipov, ki veljajo za splošno podobo judovskega posvetnega, verskega in kulturnega življenja, ki se je po letu 1945 drastično spremenila.
„Od nekoč organizirane in versko žive judovske skupnosti v Prekmurju, v Mariboru, Ljubljani in še kje, je po končani 2. svetovni vojni ostala le peščica ljudi. Strinjamo se lahko celo s tezo, da so od predvojne judovske skupnosti na Slovenskem ostali le še ostanki ostankov. Center slovenskega judovstva, ki je bil do začetka vojne v Prekmurju, se je v povojnih letih preselil v Ljubljano. V Lendavi danes ni več nobenega Juda, nekaj jih je ostalo le še v Murski Soboti. V 50-ih letih prejšnjega stoletja je bilo vseh članov Judovske skupnosti Slovenije 118 in k njim je treba prišteti tudi nejudovske zakonske partnerje. Približno 20 Judov ni bilo članov skupnosti in se niso identificirali z judovstvom kot veroizpovedjo ali narodnostjo. V začetku 90-ih let prejšnjega stoletja je bilo v Sloveniji le še 52 Judov. Po osamosvojitvi sredi 90-ih let pa jih je bilo 81. Nekaj se jih je k nam priselilo, saj so imeli slovensko državljanstvo, nekaj pa se jih je pojavilo »iz katakomb«, saj so v času komunizma skrivali svoje poreklo“, razlaga Marjan Toš, ki dodaja: „Po slovenski osamosvojitvi in organizacijski postavitvi Judovske skupnosti Slovenije kot krovne organizacije slovenskih Judov, je bilo veliko energije in truda vloženega tudi v približevanje religije in religioznih konceptov mlajši generaciji slovenskih Judov, ki razen v družinskih okvirih pravzaprav ni imela možnosti za dejavnejše versko življenje. A kljub vsem naporom je slovenska judovska skupnost ena najmanjših, če ne celo najmanjša v Evropi“.
Zadnje novice
