V Gornji Radgoni, Radencih in drugih okoliških krajih pogosto predstavljajo kakšno knjižno gradivo, a le redko se zgodi, da na predstavitev kakšnega knjižnega izdelka pride toliko obiskovalcev, kot se je to zgodilo, pred dnevi, ko je v Kulturnem domu Gornja Radgona potekala predstavitev nadvse zanimivega, lahko bi rekli športnega, knjižnega branja. Radgonski župan Anton Kampuš in avtor knjige „Jugoslovanski dirt track in speedway 1920-1991“ Franci Tomažič sta namreč javnosti predstavila omenjeno knjižno delo, ki govori o atraktivnem moto športu, kateri je nekoč bil ponos Gornje Radgone. In prav zaradi tega se je župan Kampuš želel zahvaliti vsem, ki so prispevali mnoge uspehe motošporta v Gornji Radgoni, je na predstavitev knjige in sprejem povabil vse člane, športne funkcionarje AMD Gornja Radgona in druge ljubitelje tega športa. Sama Tomažičeva knjiga še posebej podrobno opisuje in slikovno prikazuje tudi speedway v Gornji Radgoni. Poleg ljubiteljev tega atraktivnega športa, nekdanjih odličnih tekmovalcev in drugih gostov iz Gornje Radgone, Pomurja in cele države, so na predstavitev knjige prišli tudi nekateri ugledni gostje iz sosednje Avstrije ter še nekaterih držav.
Pod vodstvom radgonskega podžupana Vinka Rousa, ki je najbolj zaslužen za omenjeni dogodek v Gornji Radgoni, sta prisotne goste na prireditvi, kjer je za kulturne vložke skrbela komorna skupina saksofonistov Gornja Radgona, pozdravila tudi radgonski župan Anton Kampuš ter predsednik AMD Gornja Radgona Feliks Petek, ki sta tudi predstavila razvoj speedwaya v Gornji Radgoni. Tako je društvo bilo ustanovljeno leta 1964. V letih 1963/64 je prišlo do prenosa hipodroma s KK Mejaš na AMD Radgona, ko je v naslednjih treh letih potekala obnova steze. Tako je v letu 1966 potekala prva mednarodna speedway dirka na dolgi stezi v Gornji Radgoni. Med leti 1967/70 so med drugimi potekale dirke za evropsko consko prvenstvo, v tem času pa je bila izgrajena tudi sodniška tribuna. Prva dirka za svetovno prvenstvo na dolgi stezi je v Gornji Radgoni potekala leta 1971, med letu 1972/75 pa so bili prisiljeni v obnovo in izgradnjo športnega centra. V letih 1975 in 1981 so v Gornji Radgoni organizirali celo finalne dirke za svetovno prvenstvo na dolgi stezi, zadnja izpeljana dirka za svetovno prvenstvo pa je bila v letu 1986. Poleg veliko speedwayskih dirk in treningov, so na Tratah pripravljali tudi: motoskiring, motobal, avtospeedway, državno prvenstvo na dolgi stezi, mednarodne dirke na dolgi stezi v času pomurskega sejam in za Memorial Tomička, mednarodni treningi na dolgi stezi, društvene ocenjevalne vožnje..., dobro so sodelovali s sorodnimi društvi ipd.
Posebej zanimivo knjigo, polno koristnih podatkov, lepih slik in drugega branja, pa je predstavil sam avtor Franci Tomažič, ki je med drugim dejal, da motociklistična športna disciplina speedway ima svoje začetek v t.i. Dirt track tekmovanjih, ki so bila če pred letom 1920 v ZDA in Kanadi, kasneje v Avstraliji in Veliki Britaniji. Zato tudi prvi del knjige, ene redkih o speedwayu sploh, prikazuje razvoj tekmovanj v dirt tracku v svetu in tudi v Jugoslaviji pred drugo svetovno vojno in po njej, nekako do leta 1952. Drugi del knjige pa je že posvečen začetkom jugoslovanskega speedwaya, katerega pobudnik je prvi hrvatski moto klub Zagreb oz. AMD Zagreb in kasneje AMD Crikvenica, Varaždin, Bjelovar, Osijek..., med prvimi so jim sledila avto moto društva iz Slovenije – Maribor, Kranj, Krško – in avto moto društva iz Srbije – Zemun, Zrenjanin, Svetozarevo – ter AMD Vogošča iz BiH.
V prvem obdobju je opaziti predvsem začetne korake, ki so po letu 1960 (Tomažič poimenuje to leto kot prelomnico v speedwayu v nekdanji Jugoslaviji op.p) že prerasli v obetavno motociklistično disciplino: Povečalo se je število mladih tekmovalcev, ki so se vedno bolj uveljavljali na speedwayskih stezah. Avtor je razvoj jugoslovanskega in vzporedno tudi svetovnega speedwaya podrobno razčlenil in ocenjeval tekmovanje v posameznih letih, po krajih tekmovanj in dosežkih tekmovalcev. Druga prelomnica naj bi se zgodila v letu 1970, ko se jugoslovanski speedway po nekaj kriznih letih ponovno prebudi; pojavila se je nova generacija mlajših dirkačev predvsem iz slovenskih društev. Speedway ponovno dosega uspehe, predvsem je bila pomembna uvrstitev dveh jugoslovanskih dvojic (1970 in 1971) v finale svetovnega prvenstva. Tomažič v svoji knjigi ugotavlja, da se je pričelo nekakšno „zlato doba“ jugoslovanskega speedwaya, ki pa se je dejansko zgodilo po letu 1973, ko se je dokončno uveljavila nova generacija speedwayistov. Sledilo je še tretje obdobje od leta 1980, ko je bil v Krškem organiziran finale svetovnega prvenstva dvojic, oz. leta 1981, ko se je v Gornji Radgoni odvijal finale svetovnega prvenstva na dolgi stezi. To izredno bogato tekmovalno obdobje se je končali v letu 1991 z republiškim in državnim prvenstvom ter s kvalifikacijami za svetovno prvenstvo posameznikov, dvojic in ekip. Franci Tomažič je v pripravah za izjemno kvalitetno knjigo in zanimivo branje, ki bo ostalo kot zgodovinsko, uspel zbrati izredno bogato slikovno gradivo (okoli 630 fotografij), s katerimi je slikovito ilustriral številne posamezne dogodke na speedwayskih stezah in predstavil tekmovalce dirt-trocka in speedwaya. Malokatera sodobna knjiga o športu je tako obširno dokumentirana; v njej so dejansko številni, doslej še neobjavljeni podatki o jugoslovanskih, slovenskih in tudi svetovnih dirkah in uspehih speedwayistov.
Avtor zanimivega branja, publicist in novinar Franci Tomažič, se je rodil 13.5.1953 v Ljubljani. Kot ga je radgonski publiki predstavil prijatelj Ivan Molan, nekdanji uspešni tekmovalec v speedwayu, Tomažič je prve speedway dirke videl leta 1960 v Krškem, kamor ga je na NSU motorju pripeljal stric Rudi z Zdol. Dve leti pozneje, 2. septembra 1962 se je prvič sam pripeljal z vlakom v Krško na ogled dirke. Potem pa je redno prihajal na dirke v krško z vlakom. Mama ga je zbudila ob 3. uri zjutraj, nakar je peš odšel na železniško postajo in bil v Krškem ob 5,50. Najprej je pohitel do Jesenškovih kostanjem, na katerih so viseli plakati za krško dirko, sledila je odtujitev enega primerka in nadaljevanje poti mimo gostišča Cetinka preko lesenega mostu proti stadionu, kjer je spremljal Franca Babiča, ki je vedno treniral tako zgodaj. Ko se je končal trening, se je odpravil k stricu na Grič, kjer je dobil zajtrk. Nato je šel nazal na stadion gledat uradni trening in se psihično pripraviti na dirko. Po dirki pa se je s prvim vlakom vrnil nazaj v Ljubljano. To je bil ritual, ki se je ponavljal od leta 1962 do srede 70. let. Obiskal je skoraj vse dirke v Krškem, velikokrat je prišel iz Ljubljane zaman, ker je dirka zaradi dežja odpadla.
Od leta 1969 do 1973 je bil stalni spremljevalec brata Janeza na dirkah, kot mehanik. Bil je napovedovalec na finalu dvojic (1980) in na znameniti dirki Johnniya Hoskinsa (1988). Od leta 1979 do 1989 je bil športni novinar za časopise Del, Dnevnik, Revija Avto, Avto Moro itd. Pripravljal je prispevke o dirkah za Radio Ljubljana. Več kot 15 let je bil napovedovalec na dirkah, tri leta je bil sodnik in 10 let mednarodni sodnik. Bil je član komisije za speedway, delegat FIM je bil šest let. Po službenih dolžnosti je bil v vseh državah, ki kotirajo v vrhu speedwaya. Kot sodnik FIM je sodil speedwayu, speedway na ledu (v Sovjetski Zvezi v Togliattiju, v Saransku, v Ufi in se trikrat srečal z bratoma Gordejev, Genedijem Kurilenkom in Borisom Samorodovim) in dolgo stezo. Speedway še spremlja ljubiteljsko in si včasih ogleda kakšno GP dirko. Še vedno je v stikih z Ove Fundinom, Barryem Briggsom, Ivanom Maugerjem in ostalimi legendami speedwaya. Ob vsem tem niti ne preseneča, da je Franci prava „encikopedija speedwaya“ v kar so se na predstavitvi knjige lahko vsi prepričali, saj o tem športu menda ni tistega, ker on ne bi vedel.