V galeriji Antona Trstenjaka v Ljutomeru so odprli enkratno razstavo likovnih del slikarke Albine Kragelj iz Radencev, otvoritveno slovesnost pa uje popestrilo tudi kratko srečanje z avtoričini lirsko poezijo. Umetnine temperamentne slikarke, ki na svoj način oživlja duh abstraktnega, barvnega ekspresionizma, nadgrajenega na povsem individualni ravni, bodo na ogled še kar nekaj časa, in gotovo je, da bodo pravi poznavalci likovne umetnosti lahko uživali. Tokrat se Albina Kragelj, slikarka, ki se je že pred leti uveljavila s prodornimi likovnimi kompozicijami in celovitimi opusi, predstavlja z izbranim opusom „Abstraktna poezija“. Seveda se Albina predstavlja tudi z opaznimi posameznimi deli, nadaljuje pa svojo likovno pot v sebi lastnem abstraktnem svetu idej in videnega, a na način, kjer v strogi realnosti izbranih motivov in dodelanih podob le stežka odkrijemo pravo in večjo notranjo vrednost, v celoti izpovedano na najbolj ženski in lirični način.

Da je dosegla ustrezno prepleteno in tudi zahtevnejšim očem učinkoviti likovno izpoved, je trajalo kar nekaj časa, največ v iskanju lastne umetniške poti in ob vzorih, ki jih je izbrala že v mladosti, vsekakor pa ob številnih študijskih dejavnostih. Svojevrstna odprtost njenega umetniškega sveta in stvaritev je mogoče tudi odraz njene osebnosti, toliko časa zajete v življenjske preplete sveta in ljudi, ki niso tipično slovenski in s tem prevečkrat – dolgočasni. Kragljevo preprosto opaziš, saj njena likovna dela zasijejo iz množice drugih ne zaradi nasičenih barv, ampak čisto enostavne in preproste prepoznavnosti. Toliko ljubo in vedno znova uporabljeno abstraktnost avtorica prav s tem obvladuje kot celoto, ne da bi opustila svoj cilj in namen. Da povsem obvlada tehniko, ni treba ponavljati, a ob njenih novejših delih gre pričakovati, da se bo kmalu lotila tudi likovne abstraktne groteske, kjer bo nastali opus gotovo več kot dober.

Albina Krageij so je rodila v Celju, odraščala na Frankolovem, življenjska pot pa jo je po številnih delovnih in drugih izkušnjah ponesla na Švedsko. Tam je našla čas in dovolj energije, da se je posvetila svoji življenjski želji-likovnem ustvarjanju. Petletni študij je uspešno zaključila leta 2001, od takrat se s svojimi skrbno izbranimi deli pojavlja v javnosti nastopa skupinsko in samostojno, predvsem med ljubiteljskimi likovnimi razstavami vedno znova opozori nase s svojimi deli. Je dobitnica številnih priznanj in nagrad, svojo umetniško pot pa si v zadnjem obdobju utira z zaključenimi likovnimi opusi in predvsem samostojnimi likovnimi razstavami tudi v uglednih galerijah. Tretje življenjsko obdobja je intenzivno povezala s sprostitvijo osebnih želja in danega ji umetniškega naboja, kjer se kot slikarka počasi umešča med druga znana imena slovenskega likovnega prizorišča.

Polona Škodič, umetnostna zgodovinarka o Albini Kragelj, med drugim pravi: V mislih rada zahaja v čas, ko je bil človek še trdno povezan z naravo, zemljo in nasploh s podeželjem. Privlači jo pridih preteklosti, modrost in toplina starih ljudi, njihova domovanja, dediščina, ki jo nezadržno spreminja in lomi minljivost. To so lahko, na primer, prispodobe razpadlih kolib in segmenti razklanega lesa. V mnogih primerih pa slika sploh nima podobnosti z idejo, ki ji je dala navdih. Lahko bi tudi rekli, da gre za poenostavitev resničnosti, ki je lahko veliko bolj zapletena, subjektivna narava oblik pa zagotavlja raznolikost, ki ni vedno očitna. Učinek se strogo nanaša na sodelovanje opazovalca, ki napaja sliko s podrobnosti, ki so bile namenoma izločene. Kompozicije nastajajo sproti, torej spontano, brez predhodnih skic ali risb. Slikarsko površino izgrajuje s potezami in ploskvami, oziroma s polaganjem kontrastnih nanosov in snovno zgoščenih barvnih površin. Barva ima torej svojo simbolno in izrazno moč. Skoznjo avtorica razmišlja o sebi, o človeku in njegovi usodi, o njegovem duhovnem svetu in položaju v okolju, kar se v delih odraža kot močna refleksija preteklosti in sedanjosti. Z dinamičnimi lomi, potezami in strukturami razdelane kompozicije skozi utripanje in udiranje svetlobe hkrati izžarevajo moč in mir.

KRUH - Še zdaj ga vidim, na mizi leži, hreščeče zapečena skorja kako diši, strmeli smo vanj, goltali sline dokler ga ni mati k srcu privila, blagoslovila, prekrižala in poljubila. Kruh! Bil je pomešan z zlatim prahom sončne luči in z roso dežja, ki ga v klasju je že pojila. Kruh, še zdaj ga vidim na mizi leži, a hreščeče skorje več ni. O, kako spominja me otroških dni (Albina Kragelj).