LJUBEZEN DO NARAVE SKOZI KRAJINE IN CVETLIČNO TIHOŽITJE
V radgonskem domu starejših občanov (DSO), kjer vseskozi skrbijo tudi za kulturo ter druge aktivnosti stanovalcev in tudi drugih občanov, je te dni na ogled zanimiva razstava likovnih del, ptujskega ...
Nekdanji ptujski župan, slikar Branko Gorjup razstavlja v Domu starejših občanov Gornja Radgona
V radgonskem domu starejših občanov (DSO), kjer vseskozi skrbijo tudi za kulturo ter druge aktivnosti stanovalcev in tudi drugih občanov, je te dni na ogled zanimiva razstava likovnih del, ptujskega ljubiteljskega slikarja Branka Gorjupa. V njegovih delih še laični opazovalec še posebej zazna ljubezen do narave, katero avtor dominira skozi slikanje krajine ali pa cvetličnega tihožitja.
Avtor najnovejše razstave v DSO Gornja Radgona, Branko Gorjup, je sicer ljubiteljski slikar, ki slika že od svoje rane mladosti. Njegova prva samostojna razstava je nastajala že v nižji gimnaziji v Slovenskih Konjicah. Čeprav je bila njegova želja, posvetiti se likovni umetnosti študijsko, saj je uspešno opravil tudi sprejemni izpit na fakulteti za likovno umetnost, so mu eksistenčni problemi narekovali drugačno življenjsko pot. Diplomiral je na Fakulteti za sociologijo in družbene vede in se v Ptuju zaposlil na vidnih delovnih mestih v gospodarstvu, bil je tudi župan občine Ptuj. Slikanja ni nikoli opustil, ostalo mu je kot zvesta spremljevalka skozi vse življenje. V svojem aktivnem obdobju, pri službovanju na odgovornih delovnih mestih, je našel sprostitev predvsem v naravi, s platnom, barvami in čopičem v roki. Kot rečeno, slika predvsem krajine, tihožitja, v oljni tehniki, akrilih, od časa do časa tudi v pastelih. Njegova posebnost so slike na svili, ki so dosegale visoke ocene predvsem na ekstemporih, 2. in 3. mesto.
Znane so njegove slike iz narave, cvetna in druga tihožitja, petelini, kurenti, vedute Ptuja,vrbe, stare hiše itd. Udeleževal se je številnih slikarskih delavnic pod vodstvom vidnih akademskih slikarjev in likovnih pedagogov (prof. Sadar, Janez Mežan, Albin Lugarič, Rozina Šebetič, Jože Foltin in Marjan Maznik...). Gorjup slika predvsem v naravi, doma, v likovnih delavnicah, v kolonijah v Pomurju, Izoli, Zrečah, Rogli, Poljanski dolini, Halozah, Slovenskih goricah itd., kjer so se stkale med slikarji vseh krajev Slovenije in tujine, številne prijateljske vezi. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah doma in v tujini ter imel vrsto samostojnih razstav, na Ptuju, Mariboru, v Ljubljani, Varaždinu, Škofji Loki, za katere je prejel številna priznanja. Na Ptuju in v Ljubljani je razstavljal tudi s svojim sinom Samom, ki je prav tako ljubiteljski slikar. Od ustanovitve likovne sekcije DU Ptuj v letu 1996, je vodil likovno sekcijo kot njen predsednik vse do leta 2007., ko je sekcija slavila svojo 10-letni jubilej. V tem obdobju je bilo organizirano 30 skupinskih likovnih razstav na Ptuju, na Madžarskem (Budimpešta, Monošter), Novo mesto, Murska Sobota, Mali Lošinj..., kar priča o aktivnem in uspešnem delu likovne sekcije, ki šteje danes 23 ljubiteljskih slikarjev in likovnih pedagogov. Razstava v DSO v Gornji Radgoni je njegova 34. samostojna razstava, sodeluje pa še danes v številnih skupinskih razstavah in ekstemporih.
„Ko danes govorimo o likovni umetnosti, se večkrat izgubimo, saj ta zajema vedno širše in zato postaja celo nepregledna. Teži k raziskovanju proti področjem znanosti: psihologiji, sociologiji, optičnih zakonitosti ipd. Klasične likovne tehnike stopajo v ozadje, pojavljajo se nove. Tudi Branko Gorjup razmišlja v tej smeri. Ena izmed njegovih specifik je slikanje na svilo in to ne v smislu dekorativnosti temveč slike v »klasičnem« smislu. Ta način slikanja je slikar, ravno zaradi dodelanosti tehnike v svojem okolju močno populariziral. Vsekakor pa umetnik izhaja iz narave. Pri tem občutimo njegov temeljni odnos do ljubezni do narave, pa najsi to prikaže v slikanju krajine ali pa cvetličnega tihožitja. Zato tudi večina slik nastane v naravi, saj se le tako lahko prepusti njeni skrivnostni in neposredni govorici. Pa vendar slika razmišlja tudi drugače. Ni zadovoljen samo s preslikavanjem narave čeprav ji tudi pri tem prida svojo osebno noto. Razmišlja dalje, loteva se abstrahiranja določenih oblik: prehaja v abstraktnost, pri kateri pa še vedno najdemo določeno konkretno vsebino in simboliko. Gre pa še dlje. Rezultat je črno bela študija (triptih), ki lahko nastopa samostojno, možna pa je tudi kot predloga npr. za vitraž“, meni o Gorjupu, Jože Foltin, prof. likovne umetnosti.