V organizaciji Kulturnega društva za zaščito naravne in kulturne dediščine Sveti Jurij ob Ščavnici in Župnije Sveti Jurij ob Ščavnici je potekala spominska slovesnost ob 75-letnici smrti duhovnika, urednika in vodilnega slovenskega politika prve polovice 20. stoletja dr. Antona Korošca. Uvodoma sta mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikla in jürjovški župan Miroslav Petrovič položila spominski venec pred kip dr. Antona Korošca. Slovesno mašo posvečeno dr. Antonu Korošcu sta poleg nadškofa msgr. Alojzija Cikla darovala dr. Karel Bedernjak in farni župnik Boštjan Ošlaj. V Kulturnem in upravnem središču Sveti Jurij ob Ščavnici je bila obiskovalcem predstavljena razstava o življenju in delu dr. Antona Korošca. Razstavljene pisne, materialne, fotografske in filmske vire so prispevali Pokrajinski arhiv iz Maribora, Univerzitetna knjižnica Maribor, Občina Sveti Jurij ob Ščavnici, največ pa družina Ketiš iz Biserjan. Razstavo je sta pripravila Katja Peršak in Franc Čuš.

Zaključek prireditve je sledil v Kocbekovi dvorani na kateri je potekalo snemanje javne radijske oddaje v produkciji Radia Maribor. Uvod v oddajo je prispevala domačinka, 94-letna Ivanka Belec iz Slaptincev v obliki recitaciji, ki je kot 19-letno dekle leta 1940 deklamirala v čast umrlega dr. Antona Korošca. O življenju, predvsem pa zgodovinsko politični vlogi dr. Antona Korošca so razpravljali: dr. Feliks Bister, dr. Vincenc Rajšp, zgodovinarja z Dunaja, dr. Vlasta Stavbar, zgodovinarka iz Univerzitetne knjižnice Maribor, dr. Andrej Rahten, zgodovinar in slovenski veleposlanik na Dunaju ter domačin Franc Čuš. Oddajo je sicer vodil urednik na Radiu Maribor Stanislav Kocutar.

In kdo je bil dr. Anton Korošec? Rodil se je v kmečki družini, oče Janez je bil lastnik manjše kmetije in tudi mati Neža, rojena Ploj, je bila kmečkega porekla. Deželno gimnazijo je dokončal v Mariboru, kjer je tudi zaključil študij teologije. Leta 1898 je postal prefekt mariborskega dijaškega semenišča in leta 1905 doktoriral iz teologije v Gradcu. Že zgodaj se je vključil v narodno politično delovanje v svojem okolju, kjer je bilo čutiti močan nemški pritisk. S podobnimi izkušnjami se je soočil ob sodelovanju s prekmurskimi Slovenci, ki so imeli podobne težave z Madžari. Bil je pisec in urednik časopisov, ki so takrat izhajali v Mariboru. Leta 1906 je bil v peti splošni kuriji izvoljen v avstrijski državni zbor, katerega poslanec je ostal vse do razpada večstoletne monarhije. Maja 1917 je bil izvoljen na čelo južnoslovanskih poslancev na Dunaju, ki so se združili v Jugoslovanski klub, zato mu je pripadla častna dolžnost, da je prebral politični program, imenovan Majniška deklaracija. Konec leta 1917 je bil izvoljen za predsednika takrat najmočnejše slovenske politične stranke – Slovenske ljudske stranke, na čelu katere je ostal do smrti. 29. oktobra 1918 je Narodno, ko je vijeće v Zagrebu izdalo razglas o ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov.

Predsednik omenjenega organa je bil Anton Korošec. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je začela bogata politična kariera Antona Korošca v Beogradu, kjer je bil vnet zagovornik narodne avtonomije in federativne državne urejenosti. S tovrstno politiko je skupaj s stranko predstavljal nenehno opozicijo velikosrbski ideji narodnega unitarizma in državnega centralizma. V dvajsetih letih sta bila Anton Korošec kakor tudi SLS deležna večinske podpore takratnega slovenskega volilnega telesa, saj je stranka na volitvah dobivala približno dvotretjinsko volilno podporo. To dejstvo je tudi odločilno vplivalo na položaj in vlogo SLS v Beogradu. Vrhunec politične kariere Korošca v Beogradu pomeni leto 1928, ko je bil kot edini nesrb v prvi jugoslovanski državi imenovan za predsednika kraljeve vlade, katere funkcijo je opravljal 157 dni.

„O veličini in pomenu Antona Korošca kot politika in človeka priča tudi njegov pogreb, ki se ga je udeležilo več 10.000 ljudi. 40.000 ljudi je postavilo v špalir od stolne cerkve do Navja, kjer je pokopan. Pogrebnih slovesnosti so se udeležili najvidnejši predstavniki tako slovenskega kot državnega javnega življenja. Pogrebne obrede sta opravila ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in mariborski škof dr. Ivan Tomažič. Na zadnji poti od stolnice do pokopališča Navje so ga pospremili najvišji predstavniki državnih oblasti: člani kraljeve vlade in slovenski ban, bivši ministri in bani, senatorji in poslanci, župani avtonomnih slovenskih mest ter zastopniki kulturnih, vojaških, gospodarskih in političnih ustanov. Pred krsto so šli častna četa kraljeve vojske, gasilci, tisoč uniformiranih slovenskih fantov, tristo članic dekliških krožkov, zastopstvo Sokola, redovnice, srednješolsko in akademsko dijaštvo, zastave, godbe, združeni pevski zbori, trije cerkveni knezi z asistenco, dvesto duhovnikov“, pravi zgodovinar Franc Čuš.

Anton Korošec je zapustil neizbrisen pečat v slovenski in jugoslovanski politiki. Konec leta 1917 je bil izvoljen za predsednika Slovenske ljudske stranke, takrat najmočnejše slovenske politične stranke. Na njenem čelu je ostal do smrti. Po ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je začela njegova bogata politična kariera v Beogradu, kjer je bil vnet zagovornik narodne avtonomije in federativne državne urejenosti. V Beogradu je zasedal najvišje politične položaje, med drugim je bil leta 1928 natanko 157 dni tudi predsednik vlade. Na Koroščevi rojstni hiši v Biserjanah so leta 1990 odkrili spominsko ploščo, v Svetem Juriju ob Ščavnici so po njem poimenovali ulico. Leta 2006 so mu na trgu Videm pred cerkvijo postavili doprsni kip. Ob tisti priložnosti so pripravili tudi dvodnevni znanstveni simpozij. Na predlog kulturnega društva in občinskega svetnika ter direktorja Pokrajinskega arhiva Maribora Ivana Frasa želijo urediti še omenjeno spominsko sobo. »Zaradi spomina na našega največjega rojaka in promocije turizma je ureditev sobe zelo pomembna,« je poudaril Fras.