V skoraj prepolni kongresni dvorani hotela Radin v Radencih so ustvarjalci in drugi akterji njenega nastanka, predstavili že 6. knjigo z življenjepisi Prlekov in Prekmurcev, katero so poimenovali: Naše prehojene poti. Tokrat se s svojimi življenjepisi predstavlja še 17 starejših prebivalcev in prebivalk skrajnjega severovzhoda države. Skupaj s petimi dosedanjimi knjigami, v katerih se je predstavilo še 80 ljudi, je to kar 97 enkratnih, predvsem življenjskih in resničnih zgodb, ki so pravo bogastvo za generacije, ki prihajajo. Zato si pobudniki projekta in njeni izvajalci, z upokojeno pedagoginjo in kulturnico Marijo Marič na čelu, ter ugledno slovensko etnologinjo, pesnico in pisateljico, dr. Marijo Makarovič, zaslužijo vse pohvale.
Poleg avtorjev, zapisovalk in drugih ustvarjalcev knjige, na predstavitvi knjige, katero je povezovala Helena Kos Poznič, so za kulturni program na njeni predstavitvi poskrbeli člani glasbene skupine Klapovühi ter Nataša Ros in Vladimir Rantaša, ki sta brala odlomke iz življenjepisov avtorjev. Slednje so tudi priložnostno obdarili, vse prisotne pa je pozdravil tudi radenski župan Janez Rihtarič, čigava mama, 90-letna Antonija, je mimogrede med avtoricama življenjepisov. V tokratni, 6. knjigi se sicer z življenjepisi predstavlja 17 avtoric in avtorjev, starih od 60 do 100 let, s povprečjem blizu devetdeset. Svoje zgodbe so zapisovalkam: Mariji Marič, Slavici Pirc in Bei Baboš Logar, pripovedovali (od najstarejšega do najmlajše): Jožef Tratnjek (1913), Terezija Drvarič (1914), Matilda Čurič (1916), Marija Vrbančič (1921), Ivan Kovačič (1921), Pavla Domanjko (1921), Antonija Rihtarič (1923), Katarina Rantaša (1923), Franc Kšela (1926), Terezija Mauko (1926), Matija Klemenčič (1928), Jolanda Kranjc (1929), Kristina Križanič (1933), Magdalena Ivanuša (1937), Anica Jauk (1937), Ivan Berden (1940) in Matilda Hajdinjak (1953). Večina izmed njih se je udeležila predstavitve knjige, žal pa tega nista dočakala Terezija Drvarič in Franc Kšela, ki sta vmes odšla k večnemu počitku.
„Kot urednica Bublinih knjig iskreno čestitam vsem avtorjem in avtoricam življenjskih pripovedi k njihovemu prispevku, obenem pa se toplo zahvalim tudi vsem, ki ste na podlagi usmerjenih razgovorov zapisali njihove pripovedi in še posebej gospe Jolandi Kranjc, ki je svojo življenjsko zgodbo napisala sama. Človeško in strokovno me veseli, da je v šesti Bublini knjigi predstavilo svojo življenjsko pot sedemnajst, od leta 1913 do 1953 rojenih avtorjev in avtoric, od tega 15 iz Prlekije in dva iz Prekmurja. Poleg daljših so objavljene tudi krajše pripovedi. Glede slednjih se povsem strinjam z nenasilno tehniko intervjuja, kot jo je v svojem prispevku o odnosu do zapisovanja življenjskih pripovedi jedrnato opredelila Bea Baboš Logar: Način pripovedovanja pa je različen. Eni so zelo zgovorni in slikoviti, iz drugih izvlečeš samo kratke informacije. Ker po naravi nisem radoveden človek, mi je zadostovalo to, kar mi je kdo povedal oz. kar mi je hotel povedati. Vsak ima pravico do zasebnosti“, je med drugim povedala urednica vseh šestih Bublinih knjig, dr. Marija Makarovič, ki dodaja: Naj velja tudi za šesto Bublino knjigo življenjskih pripovedi: izid knjige je posebno doživetje za vsakega avtorja in tudi za vse tiste, ki so tako ali drugače sodelovali pri njenem nastajanju. Nekaj posebnega pa je tudi pisati knjigo oz. zapisovati življenjske pripovedi drugih ljudi, kar so vsak po svoje izpričali sodelavci Bublinih šestih knjig.
Šesto Bublino knjigo Naše prehojene poti na 275 strani je, v nakladi 600 izvodov, izdal in založil KUD Bubla Radenci. Za organizacijo projekta in izbiro fotografij je poskrbela Marija Marič, knjigo pa je lektorirala Bea Baboš Logar. Uredila jo je Marija Makarovič, tehnični sodelavec je Boni Logar, ki je poskrbel tudi za slovarček narečnih besed. Fotografije avtorjev in avtoric je prispeval Dani Mauko, za oblikovanje, prelom in tisk pa so poskrbeli v Tiskarni aiP Praprotnik.
„Ko me je Marija Marič, neumorna kulturna delavka, vse od ustanovitve predsednica KUD Bubla iz Radencev, kot ljubiteljskega fotografa, pred leti povabila, da bi kot fotograf sodeloval pri nameravani izdaji knjige zapisov življenjskih zgodb starejših, preprostih ljudi, se nisem obotavljal. Vesel, da bom zanamcem ohranjal realen trenutek za vedno zapisan času, takšen kot v resnici je, sem takoj privolil. Po naravi sem človek, ki težko komu kaj odreče, kar pa gre na račun časa, ki bi ga pravzaprav moral preživeti s svojo ženo Anko in hčerkama Lucijo in Petro. Obiskala sva domove pripovedovalcev, sprva iz naše občine, nato pa so se z leti, ko so nastajale vedno nove knjige, zgodbe razširile po Pomurju. Med fotografiranjem portretov pripovedovalcev sem spoznal tako lepe kot žalostne življenjske pripovedi pa tudi »posrečene« dogodke. Na obisku pri 92-letni Ani Matjašec v Boračevi, ki jo je po vsem tem, kar je v življenju težkega doživela, rodila šest otrok, na koncu bolezen prikovala na posteljo, sem postal kar župnik. Ko sva z Marijo vstopila v sobo, kjer je na žalost zdaj že pokojna gospa Ana ležala, sem pokleknil, da bi nastal boljši fotografski posnetek, gospa pa me je pozdravila: O gospod župnik, k meni ste prišli, ne bom še umrla?“, je med drugim dejal fotograf Dani Mauko, ki ima nešteto zanimivih zgodbic in anekdot s terena...