PORTRETI MARIBORSKIH UMETNIKOV
Razstava fotografij Branimirja Ritonje je v Gornji Radgoni odprto od 7. maja do 5. junija...
V Galeriji doma kulture v Gornji Radgoni so na ogled odprli nadvse zanimivo razstavo dvajsetih fotografij Branimirja Ritonje: “Portreti mariborskih umetnikov”; Do 5. junija bo tako na ogled portretni opus Glazerjevih nagrajencev s področja literature in likovne umetnosti (Samuel Grajfoner, Žarko Petan, Tone Partlič, Zmago Jeraj, Marko Naberšnik, Stane Jurgec, Alojz Svete, Vlado Novak, Tomaž Svete, Bogo Čerin, Erika Vouk, Tanja Boronik, Luka Sulič, Matjaž Wenzel, Minka Veselič Kološa, Likovna skupina „MI“, Anton Bogov, Ondina Otta Klasinc, Minu Kjuder, Monica Špendal), kar je gotovo lep razlog za obisk radgonskega kulturnega hrama.
Avtor Razstave, 52-letni Branimir Ritonja sicer ni fotograf po poklicu (je diplomirani varstvoslovec), ampak je fotograf po srcu. Njegovo umetniško žilico je predstavil na več kot 600 skupinskih in 43 samostojnih razstavah doma in na tujem, nagrad za njegovo delo pa je več kot 110, med drugim plaketa Francoske fotografske zveze (1997), Plaketo Zveze kulturnih drušev Maribor (2006) in Glazarjevo nagrado z listino (2012). S fotografijo se je srečal že v rani mladosti, ko je pri desetih letih dobil svoj prvi fotoaparat. Je aktualni predsednik Fotokluba Maribor in umetniški vodja Foto galerije Stolp v Mariboru.
Kot je dejal Mario Berdič, likovni kritik, portretna fotografija vedno zbuja zanimanje, še posebej, če prinaša portrete znanih ljudi. Ena takih je serija, ki jo povezuje Glazerjeva nagrada, poimenovana po pesniku, uredniku, pomembnem ravnatelju študijske knjižnice v Mariboru in Prešernovem nagrajencu Janku Glazerju (1893-1975). Od leta 1987 jo mesto Maribor podeljuje za izjemne dosežke v kulturi. Med nagrajenci prevladujejo ustvarjalci z literarnega in glasbenega področja, sledijo jim likovniki in gledališčniki. Med njimi je četrtina žensk. „Branimir Ritonja je nagrajence fotografiral v več let trajajočem in sistematično zasnovanem projektu. Fotografije je večkrat razstavil in jih objavil v knjižni monografiji in bod tvorile kolaž malih barvnih fotografij. Ritonja se ni lotil portretiranja tako, da bi dobil podobo za osebne dokumente. Zato potreti niso stereotipni, niso generične podobe obraza ali postave človeka. So pripovedi, ki govorijo o delu portretiranca. Tako grimasa na obrazu Toneta Partljiča simbolizira njegov opus komedij in baletna copata ob Tatjani Baronik njeno baletno kariero“, pravi Berdič.
Branimir Ritonja je v dolgoletnem prijateljevanju s kolegi umetniki in nasploh kulturniki različnih zvrsti pogosto začutil izziv po ustvarjanju njihovih fotografskih portretov, saj so ga pritegnili kompleksni značaji in zanimive fiziognomije, kar je udejanil bodisi spontano in neposredno na kraju bolj ali manj naključnega srečanja bodisi načrtno v ateljeju, izbor tovrstnih del pa že je samostojno razstavljal v Galeriji Društva likovnih umetnikov Maribor, čigar aktivni član je tudi sam. „Kasneje ga je prevzela zamisel, da bi ustvaril popolnoma nov portretni ciklus Glazerjevih nagrajencev, torej tistih zaslužnih oseb, ki so v največji meri prispevali k obstoječi kulturni podobi domačega mesta, kot hommage njihovim uspešnim ustvarjalnim naporom. Hkrati mu je ob lanski 25. obletnici dodeljevanja najvišjih priznanj za dosežke na področju kulture v MO Maribor, Glazerjevih listin in Glazerjevih nagrad za življenjsko delo, uspelo, v sodelovanju z založnikom Primožem Premzlom, uresničiti svojo namero, da bi tudi v obliki monografije objavil lastne fotografije nagrajenih kulturnikov. Enak koncept ima tudi pričujoča razstava, saj neposredno navezuje na Ritonjev portretni opus Glazerjevih nagrajencev s področja literature in likovne umetnosti. Posnetki so zasnovani skrajno študiozno, tako da navkljub natančnemu, marsikdaj tudi spremenjenemu scenariju ustvarjajo vtis naključja ali improvizacije, ob neštevilnih poizkusih ujeti ugoden trenutek, pravo atmosfero in posebno razpoloženje, pri čemer je Branimir skušal po eni strani odslika ti specifični karakter svojih "modelov", po drugi pa njihovo prikrito značajsko plat v bolj sproščenem vzdušju, za kar je moral vsakega posebej dodobra spoznati, se vanj psihološko poglobiti in si pridobiti njegovo naklonjenost. Gre za izjemen fotografski cikel, ki dokazujeta Ritonjev profesionalni pristop k fotografiji ter globoko spoštovanje do kulture in njenih nosilcev“, je prepričan likovni kritik Mario Berdič.