Danes, ko na podeželju rastejo hiše »mestnega« videza, je prijetno pogledati hišo, ki je ob obnovi ohranila obris nekdanjega pogleda na hišo. Taka je obnovljena Kapunova hiša v Spodnjih Ivanjcih 22, ki stoji ob nekoč glavni cesti Maribor-Gornja Radgona-Murska sobota, po kateri se je odvijal ves promet v smeri Prekmurja. Zakaj smo rekli Kapunova hiša? V njej je namreč več desetletij delovala kovačija, ki jo je vodil kovaški mojster Franc Kapun. Na drugi strani ceste pa je deloval kolar Kotnik, katerega poklic je, kakor je znano, močno povezan s kovačem. Kolar je ustvarjal lesene dele voza in drugih kmečkih pripomočkov, kovač pa jih je okoval. Znano je, da so na podeželju kovaču in kolarju rekli gospod, kakor v trgih župniku in učitelju.
Da bi izvedeli kaj več o prejetem priznanju in o obnovljeni hiši, smo se pogovarjali s sedanjo lastnico, sicer hčerko kovača Franca Kapuna, Marto Leithner. Bili smo deležni prijaznega sprejema, zato je tekla beseda v prijetnem razpoloženju. »O naši hiši in družini, bi lahko na veliko govorila. Povedala vam bom le nekaj iz zgodovine naše družine. Moj oče je bil dober kovač. V Spodnjih Ivanjcih je začel s kovačijo v najetih prostorih, pri hiši kjer sedaj živi družina Vogrin. Ko je nanesla prilika, je kupil hišo in manjšo posest, katere lastnik je storil samomor, na robu Spodnjih Ivanjec. Hiša je bila primerna za ureditev kovaške delavnice, saj je bila tako rekoč tik ob glavni prometnici, ki pelje skozi Slovenske Gorice. Zaradi potrebe za preživetje družine, je tedaj vsaka hiša imela tudi nekaj živine in prašičev. Za to je skrbela mama Agata, ki je nosila velik del skrbi za družino, v kateri se je rodilo 7 otrok, od katerih nas živi še pet. Dokler sta živela starša sta skrbela za hišo in jo ohranjala pred propadom. Otroci pa smo se raztepli po svetu.«
V svet je odšla tudi naša sogovornica Marta Leithner, ki se je rodila 1950. leta v tej hiši v Spodnjih Ivanjcih. Čeprav je živela skoraj 40 let v tujini, v Salzburgu v Avstriji, je ohranila svoj materin jezik. Še več, govori v lepi slovenščini. »Spomini na našo hišo so zame nekaj lepega, zato sem jo tudi odkupila od sestre in jo z veliko ljubeznijo obnavljala. V času mojega otroštva je bilo v vasi veliko otrok, ki smo družno peš in bosi, dokler ni bilo prevelike slane, hodili v OŠ v Negovi. Do nje je bilo dobre štiri kilometre. Po končani šoli sem se odločila za uk vrtnarstva. Kot vajenka sem se učila v znani soboški vrtnariji Gjörfi, kjer sem tudi stanovala. Vrtnarsko šolo, ki je bila v obliki dvomesečnih tečajev, sem obiskovala v Celju. Kakor mnogi, sem tudi jaz iskala delo v tujini. Leta 1968 sem odšla na delo v Salzburg, kjer sem dobila delo v vrtnarstvu in cvetličarstvu. Tam sem se dodatno izobraževala in prišla do poklica trgovke. Ves čas bivanja v Avstriji sem bila zaposlena v trgovsko poslovni stroki, zadnjih 25 let kot blagajničarka in knjigovodja. Tam sem si ustvarila družino v kateri sta se rodili hčerki Sabina in Gabrijela. V veliko veselje so mi trije vnuki Felix, Maximiljan in Florian. Vesela sem, da pri meni živi Florian, ki obiskuje 5. razred osnovne šole v Negovi, ob tem pa je v negovski cerkvi ministrant in vadi tudi karate, spada tudi h gasilski eliti pionirjev v PGD Spodnji Ivanjci, kot »desetar« z lepimi uspehi v gasilskem tekmovanju. Brez njega bi mi bil dolg čas. Je priden in ubogljiv fant in si imava tudi kaj povedati. Redno me, kolikor moreta, obiskujeta hčerki ter vnuki. Dolgega časa ne poznam, saj sem zaposlena z vodenjem gospodinjstva, urejanjem okolice hiše, vrta in nege rož, ki jih imam rada. Vesela sem, da so me krajani lepo sprejeli. Kot članica PGD Spodnji Ivanjci aktivno sodelujem na različnih gasilskih tekmovanjih. Udeležila sem se tudi državnega gasilskega tekmovanja v Velenju. Z delovanjem v gasilskih vrstah sem tudi povezana z življenjem v moji ljubljeni rojstni vasi.«
Zanimalo nas je, kaj ji pomeni priznanje Beli lokvanj, ki ga je prejela od TD Negova-Spodnji Ivanjci. »Moram reči, da sem bila presenečena, posebno zato, ker imajo mnogi lepše okrašene hiše kot je moja, ki je kot vidite, skoraj taka, kot je bila »Kapunova«, kot smo rekli. Ime priznanja Beli lokvanj me tudi spominja na obisk Negovskega jezera, ki je bilo tedaj na velikih površinah pokrito z cvetovi belih lokvanjev. Rada sem občudovala to lepo belino, katere danes ni več. Ne vem kam so izginili, ko pa jih je bilo toliko. Ob kopanju smo se včasih »zamotavali« ob dolgih poganjkih na katerih so iz globine rasli listi in cvetovi ter se s tem spravljali v nevarnost.«
Priznanje, ki ga tradicionalno podeljujejo na dan Male maše, 8. septembra, na gasilski veselici, je prejela iz rok predsednice TD Negova-Spodnji Ivanjci Alenke Šiško, župana občine Gornja Radgona Antona Kampuša in predsednika PGD Negova ter častnega občana občine Gornja Radgona Slavka Lončariča. V obrazložitvi je bilo med drugim povedalo: »Priznanje Beli lokvanj, ki ga podeljujemo v sklopu akcije TZS "Moja dežela, lepa in urejena", je podeljeno na osnovi opazovanja urejenosti hiš in okolja na področju kjer deluje društvo. Tokrat se je komisija odločila, da ga prejme domačija Marte Leithner iz Spodnjih Ivanjcev. Odločitev je utemeljila s tem, ker gre za staro, obnovljeno domačijo, kjer je bila nekoč kovačnica in je lastnica ob obnovi ohranila velik del bogate kulturne dediščine, ob tem pa vzorno ureja tudi okolico domačije.« Če se boste slučajno peljali od Spodnjih Ivanjec, proti Sv. Trojici v Slovenskih Goricah, se lahko na levi strani ceste, preden se spustite v oster ovinek, ozrete na opisano hišo, ki jo na pročelju hiše krasi stilizirana hišna tabla v obliki »ampusa«, nakovala, ki poudarja, da je tod nekdaj delovala znamenita Kapunova kovačija.